Prekmurec dobil v Cerkljah službo in ženo

Janez Žižek se je ob koncu minulega leta upokojil. 16. marca bo minilo natanko 35 let, odkar je iz Prekmurja prišel v Cerklje, kjer je bil vseskozi kmetijski pospeševalec oz. svetovalec.

Cerklje – Njegova življenjska zgodba je zanimiva. Po rodu je iz Prekmurja, iz Dokležovja, kot najstarejši od osmih otrok. Ko je bil star dvanajst let, mu je umrl oče. »Takrat socialne pomoči kljub socialističnim floskulam ni bilo, preživljali smo se z malo kmetijo, kot smo vedeli in znali,« se otroških let spominja Janez, ki je po šolanju v Murski Soboti leto dni delal v tamkajšnji tiskarni in se nato odločil za študij na višji agronomski šoli v Mariboru. Po odsluženju vojaškega roka ga je pot prvič zanesla na Gorenjsko, kjer se je zaposlil kot delovodja na posestvu v Strahinju. Dolgo ni zdržal, po enem letu se je vrnil v Prekmurje in postal upravnik enote na posestvu Rakičan. Ker so bili na posestvu bolj zaželeni delavci, ki so končali kmetijsko šolo v Rakičanu, se je po dveh letih spet »ozrl« na Gorenjsko. Prijavil se je na razpis za kmetijskega pospeševalca in se 16. marca 1972 zaposlil v tedanji kmetijski zadrugi Cerklje kot pospeševalec. V zadrugi je bil vse do 1991. leta, tedaj je kmetijska svetovalna služba prešla pod okrilje ljubljanskega zavoda, po ustanovitvi kmetijsko gozdarske zbornice pa v Kmetijsko gozdarski zavod Kranj.

Vloga za posojilo: nekaj stavkov in predračun

In kako so Gorenjci sprejeli Prekmurca? »Najtežje je bilo na začetku, ko nisem poznal ne vasi in ne ljudi, potem je bilo iz leta v leto bolje. Velika večina kmetov, še zlasti v hribovskih vaseh, me je lepo sprejela. Vesel sem bil, če sem jim lahko pomagal,« pravi Janez, ki se še dobro spominja kmetov »kangličarjev«, kako so nosili v zbiralnice tudi samo po en, dva, tri litre mleka na dan, medtem ko je danes malo takih z dnevno količino manj kot petdeset litrov. Kmetijstvo je v petintridesetih letih, kolikor časa je bil pospeševalec, res veliko napredovalo. »Za kmete je bilo najbolje v sedemdesetih letih. Kdor je bil takrat korajžen in je najel posojilo, je lahko veliko naredil. Do posojila je bilo tedaj tudi lahko priti, dovolj je bilo, da je na papir napisal nekaj stavkov in priložil predračun. Danes zahtevajo banke za odobritev posojila poslovni načrt in še celo »goro« drugih papirjev,« pravi Janez in dodaja: »Najbolj so napredovali tisti, ki so se znali pravi čas prilagoditi tržnim razmeram in niso čakali na pomoč države.«

Janez se je dobro vživel v Cerkljah, kjer je spoznal tudi ženo in si ustvaril družino, a vedno se rad vrača v Prekmurje. »Tam imam še mamo, lani decembra je praznovala 85. rojstni dan, in tudi z domačimi se dobro razumem,« pravi in dodaja, da gre tudi na dopust najraje v Prekmurje. In kaj bo počel zdaj, ko je upokojen ? Kot pravi, mu ne bo dolgčas. Delal bo na vrtu, hodil v hribe, večkrat bo lahko šel v Prekmurje, še vedno bo spremljal dogajanje v kmetijstvu …