Če bi Pesnik živel danes

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 05:00

Si predstavljate, da bi France Prešeren živel danes? "O Vrba" bi bila njegov dom, odvetniško pisarno bi imel v Kranju, kot pesnika bi ga povzdigovali v Ljubljani, nakar bi nas prijetno presenetila še novica, da je dobil Nobelovo nagrado za literaturo ...

V svojih minulih pisanjih sem se pravzaprav že večkrat vprašal, kako bi bilo, če bi France Prešeren živel danes? Pa storimo to še enkrat, bolj celovito in tik pred praznikom, ki smo ga imenovali po njem. Postavimo za začetek tole domnevo: da bi naš rojak danes lahko živel kar v rodni Vrbi. Lahko? Vsekakor ne tako, kot si je zamišljal v prvem od Sonetov nesreče. Najprej bi moral v šole in v svet, pa naj se temu reče »uka žeja« ali »goljfiva kača«. Tudi to, kaj pomeni biti igrača »viharjov notranjih«, bi moral okusiti, ker sicer ne bi mogel postati pesnik; nemara celo kmet in odvetnik kdaj pa kdaj doživita situacijo, ko jima je »vera v sebe vzeta«. Za ženo oziroma »partnerko« bi ne dobil ne device ne milijonarke, tako prve kot druge so na Slovenskem danes silna redkost; dobil bi, kar bi pač dobil, ali pa nič, tako kot mi vsi …

In kakšna bi bila vloga svetega Marka? Pšenice mu pred točo ne bi mogel obvarovati, ker ne bi bil kmet in je torej sploh ne bi sejal. Doma pred točo tudi ne, saj skoraj gotovo ne bi živel v svoji domači hiši (čeprav v njej v tem primeru še ne bi bil njegov muzej). Postavil bi si svojo hišo, takšno, kakršna bi se spodobila njegovemu odvetniškemu stanu, pred strelo bi jo varoval strelovod, pred točo pa zavarovalnica. »Barka«, ki naj bi bolj ali manj mirno plavala, pa bi bil primeren avtomobil, najbrž cestni terenec, s katerim bi se vsak delovni dan odpeljal v svojo odvetniško pisarno v Kranj, kovat »petice« (bankovce za 500 evrov).

Ko bi postoril odvetniške reči, bi se seveda pogosto zapeljal še v bližnjo Ljubljano, na Parnas, kjer »vse dogaja«. A tu, daleč od zavetja svetega Marka, bi ga čakal hudič! Zlasti v primeru, če bi se tudi v tem življenju vdajal svojim splošno znanim pivskim navadam. Kako bi se v tem primeru vračal z avtom v Vrbo? Če bi bilo to pogosto, bi si moral omisliti stanovanje v Ljubljani ali prespati pri kaki muzi, kar v primeru, če bi ga doma čakala »izvoljena devica«, res ne bi bilo primerno; spet postal »viharjov notranjih b'igrača«, doma pa bi naletel še na zunanje oziroma objektivne težave. To pa ni dobro, pravijo, da mora človek stremeti k miru v sebi in si prizadevati za spravo z drugimi. Za pesnike in advokate to seveda ne velja; prve žene nemir, drugi zares zaživijo šele v razmerah, ko so ljudje vse bolj sprti.

Sicer pa mu ne bi bilo treba kar naprej voziti svoje barke na relaciji Vrba-Kranj-Ljubljana in nazaj. Marsikaj bi lahko opravil s plovbo po svetovnem spletu. Na internetu bi Prešeren II našel marsikaj od tistega, s čimer je Prešerna I oskrboval prijatelj in rojak Matija. Ja, Čop, ta pa tudi danes ne bi mogel živeti kar v rodni Žirovnici. Toliko knjig, kot jih je moral stalno in v bližini imeti on, ne bi mogel imeti doma; toliko bi mu jih bilo na voljo le v NUK-u. Sredi vseh teh knjig bi bil ta veliki knjižni gotovo tudi spletni molj. In vse, kar bi na spletu, kjer prevladujejo odpadki, našel žlahtnega, bi »emajliral« Francetu. Ta kot odvetnik ne bi imel časa in kot pesnik ne potrpljenja za dolgotrajna iskanja …

Ja, saj to je spet vprašanje: bi danes sploh lahko bil oboje hkrati – odvetnik in pesnik? Ni mi znano, da bi kateri od današnjih slovenskih advokatov pisal pesmi, vsaj ne takih, po katerih bi sodil v prvo slovensko pesniško ligo. Si lahko predstavljate Stojana Zdolška in Mira Senico, kako poleg sodnih proučujeta in pesnita še poetične spise? Ne, jaz ne. Vem pa, da je bil Thomas Stearns Eliot (1888-1965), eden od pesniških prvakov 20. stoletja in veliki inovator svetovne poezije, vrsto let nadvse spodobni bančni uradnik v londonski Lloyds Bank, potem pa vse do upokojitve direktor znamenite založbe Faber and Faber. Baje, da je redno službovanje potreboval zaradi svoje psihične stabilnosti, bolj kot zaradi preživetja. Leta 1948, ko je bil finančno že tako ali tako preskrbljen, pa je dobil še Nobelovo nagrado …

No, če že špekuliramo, pa pojdimo v tem do konca. Prisodimo Nobelovo nagrado tudi našemu Prešernu! Zakaj pa ne! Saj ga poznavalci cenijo kot enega največjih pesnikov svojega časa. V njegovem času ga svet sicer ni spoznal, zaradi jezikovnih ovir ga premalo pozna še danes. Kakorkoli že, njegova poezija ima težo, ki bi lahko odtehtala največjo literarno nagrado na svetu. Ta pa znaša dober milijon evrov. Kam bi naš pesnik z njimi? Pisarno v Kranju bi lahko kar zaprl ali dal v najem (razen če bi odvetniško delo potreboval zaradi – psihične stabilnosti). V Vrbi bi lahko priredil megažur, na katerega bi povabil vso slovensko umetniško in morda tudi siceršnjo smetano. Pa še bi ostalo; in če bi to naložil v Gorenjsko banko ali na borzo, bi lahko do konca živel samo od obresti in dividend …

Tak je fantazijski scenarij, dejanski pa je slej ko prej tale: »cel dan iz pravd koval bom rumenjake, / zvečer s prijatli praznil bom bokale, / preganjal z vinam bom skrbi oblake«. Tako je bilo. Dobro poldrugo stoletje po smrti pa je pesnika doletela čast, da ga kujejo na rumenjake za dva evra. To pa je čisto res in to je tudi nekaj.