Šport kot osvobajanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 05:00

Knjiga Sto let športa v občini Škofja Loka (izšla 2006), ki povzema veliko zgodbo loškega športa v 20. stoletju, je velik dosežek tako po formatu kot po vsebini. Kot taka je bila povod za 91. Glasovo prejo, listanje po njej pa spodbuja k premisleku ...

Šport ni od vekomaj. Oziroma: je, za kogar je. Lov in ribolov, ki danes v določenih oblikah veljata tudi za športni dejavnosti, sta bila v svojih davnih začetkih predvsem gospodarski panogi. Pozneje sta postali razvedrilo višjih slojev. Kakršno je, denimo, sokolarstvo, upodobljeno sredi 15. stoletja na freski Svete Nedelje v Crngrobu. Z njim se loški podložniki pač niso ukvarjali. Tudi druge od kakih šestih športnih aktivnosti na tem prikazu prepovedanih nedeljskih aktivnosti, so bile rezervirane za pripadnike zgornjih, svobodnih slojev. Kmetje v tistih časih najbrž niso mečevali in kegljali. Ko so se stepli na kaki veselici, ki brez tega to ni bila, bi temu lahko rekli tudi »rokoborba«, njihovo vrtenje ob glasbi še ni bilo športni ples, divji lov in ribolov pa je bil krivolov in ne šport.

Šport kot aktivnost, ki je dopustna za vse, je iznajdba 20. stoletja. Odločilni korak v to smer pa so tako na Loškem kot Slovenskem nasploh naredili sokoli. Oni so vpeljali »sokolarstvo« za vse. V žirovski sokolski kroniki beremo, da to njihovo prizadevanje ni naletelo na splošno ugodni odmev. Nasprotno. Ko so julija 1906 skupaj s sokoli iz Idrije priredili prvi javni nastop na občinskem sejmišču, so bile reakcije zelo različne. »S tem nastopom je pridobil odsek zelo na ugledu pri narodno in sokolsko čutečih, na nasprotni strani pa neskončno sovraštvo. Razvpili so nas za brezverce. Tako je nastal silen upor našemu delu pri duhovščini in konservativnemu kmetu. Duhovni so pričeli s svojo gonjo in kmetu se je zdela telovadba neumnost …« Šele ko so nasprotniki sprevideli, da gre za gibanje, ki ga ni mogoče ustaviti, so se vanj usmerili tudi sami, seveda ne skupaj s sokoli; leta 1908 so poleteli še oni, kot orli …

Zdi se, da je bil model tega pionirskega dogajanja podoben. Začeli so ga izobraženi zanesenjaki, katerih pobudo so podprli liberalno usmerjeni lokalni veljaki. V loški knjigi beremo, da je bil pobudnik loškega sokolstva Stevo Šink, takrat še praški študent, pozneje loški notar. V Žireh je enako vlogo opravil legendarni Ivan Kavčič, takisto praški jurist, pozneje visoki državni uradnik v Beogradu. »Sokolsko vzgojen v zlati Pragi je širil in udejstvoval sokolska načela v svoji rodni vasi. Kot naobraženec in vnet sokol je skrbel, da so se člani odseka sestajali in se medsebojno spoznavali. Deloval je med člani kot načelnik pri telovadbi, na cesti, sprehodih, izletih, povsod, kjer je mogel. Za nalogo si je postavil: izobraziti ljudi do kar najvišje telesne in duševne popolnosti …«

Govoriti o »kar najvišji telesni in duševni popolnosti« je najbrž nekoliko patetično; dejansko je šlo za to, da bi s pomočjo telovadbe in drugih prosvetnih aktivnosti naredili ljudi boljše, najboljši med njimi pa so bili s svojimi dosežki v ponos tudi drugim (če že ne vsem) in svojemu kraju. Sokoli so bili med pionirji človeškega osvobajanja, to pa je bilo ena od največjih pridobitev 20. stoletja. Saj zdaj že dolgo vemo, da to ni bilo le v znamenju industrijske in raznih tehnoloških revolucij, vse do informacijske; šlo je tudi za gospodarsko, politično, socialno, seksualno in še kakšno drugo revolucijo oziroma osvobajanje človeka kot posameznika in kot pripadnika določnih družbenih slojev. Da je res tako in da med dejavnosti, ki so k temu osvobajanju in individualizaciji po svoje pripomogle, sodi tudi šport, je veliko prič; ne nazadnje je med njimi monumentalna knjiga, ki povzema in poveličuje loško športno stoletnico.

Telovaditi in se še drugače izobraževati ter javno nastopati – to že dolgo ni nič posebnega, je več kot normalno. Pred sto leti temu ni bilo tako. Tisti, ki so to počeli že takrat, so v očeh nekaterih veljali za pokvarjene »svobodnjakarje« ali vsaj za trapaste. »A nima(š) druzga dila!?«, je bil še ne tako daleč nazaj običajni komentar početij, ki se niso podrejala šentflorjanskemu izročilu. Ko sem bil še študent in se pripravljal na izpite, sem se kako popoldne peš odpravil na bližnji Žirovski vrh. Pa mi je rekla mama: A ti ni nič nerodno, da kar sredi tedna takole postopaš? Ko sem bila jaz še majhna, je bilo tako popoldansko španciranje dovoljeno le učiteljem in drugim gospodom, navadnim smrtnikom pa ne! Ja, časi so se res spremenili: že vrsto let na Lubnik in na Javorč (osrednji vrh v dolgem grebenu Žirovskega vrha) dnevno potekajo cele procesije, pa se zaradi tega nihče ne razburja. Nasprotno: to je »in«, dobro je za telo in za duha!

Žal gre šport v zadnjih letih tudi v nešportne skrajnosti. Ko so prof. Ivana Križnarja, ki je za loški zbornik najbolj zaslužen, vprašali, kam gre profesionalni vrhunski šport, je odgovoril, da pogosto v »popolnoma napačno smer«: zavaja v pranje denarja, divjaško navijaštvo, poživila in poškodbe. »Temu delu športa bi se z lahkoto odpovedal.« Res, to so pojavi, ki so daleč od idealov, ki so jih skušali Slovencem privzgojiti Miroslav Tyrš, Viktor Murnik in drugi odlični sokolski, orlovski in »partizanski« predniki. To so novi in veliki izzivi za sodobne športne delavce. A to je že druga zgodba.