Nominator 231

Na povsem enak dan ob koncu leta, 29. grudna, kot so pred dvema letoma člani društva Šparon pripravili nepozabno srečanje na radovljiškem Linhartovem trgu in v Šivčevi hiši, je, zdaj že v minulem letu, vzrejna hiša Barbana, povabila v mično vasico Globoko pri Mošnjah. Vzrok ni bilo prednovoletno rajanje ali slavljenje katerega od vaških svetnikov, temveč je na domačijo Globoko, na kulturno-družabno srečanje vabil Janez Peternel. V sodelovanju s TD Mošnje in Združenjem rejcev lipicancev Slovenije so pripravili zanimivo odprtje slikarske razstave umetnice, naravovarstvenice, ljubiteljice konj, Polone Šarc, in ob tem odprli še prenovljeno »konjsko sobo« na domačiji. Ker sem imel prednovoletnega druženja že vrh glave, snega pa še vedno ni od nikoder, da bi me zvabil na kak dopustniški »kucelj«, sem se rade volje odzval. Pa še za prehlad je melisina, morda hruškova ali žajbljeva žganica okusnejša od »coldrexa«. V starih sodih so gorela in grela velika polena, slišala se je harmonika in res je dišalo po domačem žganju s kmetije Pr´ Turk iz Rovt, ki sta jo skoraj z zdravniškim nasvetom ponudila oče Ivan Potočnik s hčerko Petro. Dišalo je tudi po domačem čaju in, za ta čas obveznem »kuhancu«. Po nagovoru Janka Stuška, župana Radovljice in predstavi dveh znanih vaških poetov, je Janez Peternel s svojo prikupno ženo Nino, »tamlado« Lectarjevo, dekliško Andrijaš, popeljal na toplo v konjsko hišo, ki je tokrat dobila podobo galerije, kjer so zažareli svojevrstni koloriti Polone Šarc. Ponosni beli in šarmantni lipicanec, konj, o katerem besedičijo v visoki evropski politiki, je skozi umetniško zaznavanje avtorice dobil spekter mavričnih barv, radožive iskrivosti, ki pripoveduje še drugačno zgodbo o konju, ki mu gre pri nas zgodovina iz leta 1580. Takrat je namreč avstrijski nadvojvoda Karel, deželni knez, kupil posest Lipica, kjer je bila menda že v antiki razvita konjereja. Domžalčanka Polona Šarc, ki se je prav tako učila v Lipici, je umetnost in ljubezen do konja ter jahanja zvabila v »beli« svet, zdaj pa že šesto leto živi v Podvinu, kjer je spoznala Peternelove. Tako ni bilo prav velikega naključja za sodelovanje. Polona je zelo aktivna v društvu za ohranitev bohinjske cike, tudi sama skrbi za nekaj kravic te naše avtohtone pasme ter posveča veliko skrb za kar se da naravno in prijazno konjeništvo. In ko se povežeta čut do živali in umetnosti, enostavno mora priti do drugačne pripovedi. Razstavljene slike, viseče na starih zidovih kmečke hiše, med uzdami, sedli, stremeni, podsednicami, pasovi, s hrastovim šankom in mizo, živijo in so videti drugače kot v urbani galeriji. Še tretjo dimenzijo pa smo obiskovalci dobili v vzrejnem hlevu Janeza Peternela, kamor sta se bolj za šalo in sliko, dala popeljati brata, blejska veslača Jan in Luka Špik. Mlajši Jan, za katerim je prav tako že serija izjemnih rezultatov, je po zagotovilu starejšega Luke, doma zadolžen za višino. Telesno, saj je Luko že pošteno prerasel. Luka se je brezbrižno sukal med devetletno Slavino in osemletno Monteauro. Kot izkušeni konjar, saj je znanje in simpatijo do konja dobil v hlevu svoje ljube Saške Krainer, dolgoletne športne jahalke. Že, ko bi skoraj obveljalo tisto, da se ne bo slavilo kakega vaškega svetnika, je v goste prišel »legendarni« princ korentov Zoki – Zvonko Križaj, iz Budine pri Ptuju. Zoki je domala vse. Konjerejec, član kopjašev v folklornem društvu Markovci, kurent, lovec in še kaj bi se našlo. Pred mesecem je pripravil odmevno in zelo obiskano »Konjenico« s skoraj 150 konji, ki se je je z vprego udeležil tudi Janez Peternel, ki je prav taisti večer slavil svojih prvih trideset let. Na sosednji domačiji Pr´ Globočn´k mu je zapela še Nuša Derenda in bilo je,… hm, lepo. Obema, Poloni in Janezu gre čestitka!

Na prvi delovni dan, ko časnik Delo pripravi tradicionalno srečanje Delova osebnost leta, pa moramo čestitati osebnosti, ki naj bi najbolje zaznamovala minulo leto. Uprava časnika je letos spremenila kategorije, način izbora ter glasovanja. Bralci časnika, ki je leta 1991 na svojo prvo stran zapisal Samostojni časnik za samostojno Slovenijo, so letos izbirali v štirih kategorijah: - športu, kulturi, gospodarstvu in politiki. V Narodni galeriji v Ljubljani, resnici na ljubo, pred premalo obiskovalci, so uredniki ob »pomoči« predsednika uprave Danila Slivnika in odgovornega urednika Petra Jančiča, v minulem letu sta bila oba prav tako svojevrstno medijsko aktualna, četverici podelili priznanja. Tekačica Petra Majdič, v glasovanju je zmagala za las, si je v sredo še sama omislila svojo nagrado, saj je tretjič zmagala na dirki za svetovni pokal. Bravo! Pesnik in dramaturg, Blejčan Boris A. Novak pa je po mnenju bralcev dobil priznanje na področju kulture. Prav tako je bil opravičeno odstoten. Eno večjih, če ne kar največje presenečenje pa se je zgodilo z imenovanjem na področju gospodarstva, kjer je v ostri, moški konkurenci globalnih Franja Bobinca iz Gorenja in Jožeta Colariča iz Krke, s precejšnjim naskokom »zmagala« managerka Zofija Mazej Kukovič, MBA, predsednica uprave družbe Esotech iz Velenja. So nosilno podjetje slovenskega ekološkega grozda, z dolgoletno tradicijo obvladovanja visokih tehnologij in ekologije, ki se je leta 1996 preimenovala iz Elektrostrojna oprema, in se od leta 2002 zavezuje projektu 20 ključev ter standardoma ISO 9001, 14000. Družba ima svojo hčerinsko tudi na Kitajskem. Zofija Mazej Kukovič se je ob spremstvu moža in hčera zahvalila bralcem in sodelavcem za podporo. Presenečenje, ki pa to pravzaprav niti ni, je bil izbor osebnosti leta na področju politike. Seveda gre za novega župana Ljubljane Zorana Jankoviča, ki še vedno trdno verjame in vztraja v tem, da je predvsem gospodarstvenik. Taktno se je zahvalil Danilu Slivniku, češ da je po desetih letih prvič našel zanj nekaj prijaznih besed, ter da so mu bralci že po mesecu in pol namenili zaupanje kot politiku. Prav s tem priznanjem naj bi po besedah prvega moža časnika Danila Slivnika, Zoran Jankovič navsezadnje postal tudi politik. Malo tu, malo tam in Maš še kje čas,… je v galerijskem okolju nagrajenim s svojim »bendom« zapela sijoča Neisha – Neža Buh, in šle so tako in drugače iskrene čestitke. V podjetniški družbi smo letos le krajši čas poklepetali. Okrog »našega« Gorenjca Stanislava Valanta, predsednika uprave NFD, se je zbrala zanimiva trojica. Priznani bančnik Vito Verstovšek, odstopljeni iz »slavne« uprave Abanke, je zdaj član uprave mariborske Probanke in še vedno član NS NFD Holding d. d., ki mu predseduje Miha Dolinar iz kranjske Save. Član NS družbe Esotech pa je dr. Bogdan Topić, predsednik uprave Slovenskega inštituta za standardizacijo. Z nagrajeno Zofijo Mazej Kukovič, predsednico družbe, sta nepogrešljiva Alumni člana poslovne šole IEDC z Bleda. In tako naprej. Dobre volje je bil videti tudi Janez Sodržnik, včasih direktor mestne uprave prestolnice, letos kandidat za župana, še vedno šef hokejskih selekcij Olimpije. Za začetek in konec pa je nekaj krepkih stkal odlični voditelj Peter Poles, ki je razmišljal, da se po prvem delovnem dnevu prepozna celo leto. Morda res. Naj bo tako. Med uspešnimi in nagrajenimi je vedno dobra energija. Naj nas vse skupaj spremlja celo leto! Sneg pa še pride.