Iz starih časov: Sveti trije kralji

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. januar 2007 / 05:00

Nocoj bo še zadnji sveti večer. Ko so šli včasih še tretjič »okoli ogla«, so na hišna vrata zapisali začetnice treh kraljev, pred njimi in za njimi pa prvi in zadnji številki aktualne letnice. Letos se bo torej pisalo: 20+G+M+B+07. Zanimivo pričevanje o tem, kako je bilo na Svete tri kralje nekoč, nam je ohranil France Koblar (1899-1975), železnikarski rojak, ki je postal ugledni slovenski literarni zgodovinar, kritik in urednik, v zelo zanimivi avtobiografski knjigi Moj obračun (izdani posmrtno, 1976).

Pred novim letom in tremi kralji so v Železnikih koledovali. To so počeli otroci iz bolj revnih hiš. »Nabrali so se v veži premožnejših hiš, zapeli božično pesem in počakali na obdarovanje …« Odrasli, zlasti starejši fantje, pa so »kraljevali«. »Kraljevali so navadno v treh – Gašper, Miha, Boltežar – včasih v petih: še angel z zvezdo in Herod. Takrat so opravljali tudi stari dramsko-liturgični prizor, da se kralji pogovarjajo ob svojem srečanju. Drug drugega sprašujejo: 'Od kod so oni doma?' Gašper: 'Jaz sem od tam doma, kjer sonce zjutraj gori gre, Gašper imenovan.' Miha: 'Jaz sem od tam doma, kjer sonce opoldan stoji, Miha imenovan.' Boltežar: 'Jaz sem od tam doma, kjer sonce za božjo gnado dol gre, Boltežar imenovan.' Nato pridejo k Herodu, ki jim naroči – kakor v evangeliju – naj se vrnejo in mu povedo, kje je novo rojeni judovski kralj, da ga tudi on pojde molit – angel pa zavrne tri modre na drugo pot. Ta prizor je nedvomno ostanek starega ljudskega misterija in se je kmalu docela izgubil – ljudje pa so ga še precej poznali. Po praznikih so ti kralji odšli na pot tudi po kmetih in marsikje poleg kolednic peli tudi klaftarske pesmi, ki so bile vešče ženskam in mlajšemu svetu (npr. pesem o hlačah), samo zato, da bi kmečke ljudi spravili v dobro voljo in dobili več darov. Tu so se srečevali tudi s starejšimi koledniki – berači.«

Koblar je v istem delu opisal tudi nek drugi običaj, ki so ga prakticirali »na večer k Novemu letu« in ga imenovali »kraja deklet«. »Starejši moški so šli do hiše do hiše, se ustavili tam, kjer so bila odrasla dekleta, začeli silno kašljati ter zapeli šaljivo zbadljivko: 'Dober večer, hišni oča, bela roža (dekle). Tu sem smo pribežali, hišni oča, da bi vam dekleta vkradli, hišni oča, bela roža. Tinetu (ali kako drugo ime postaranega samca) v malin jo bomo dali – on bo moko v malin deval, ona mu bo žakelj držala, hišni oča, bela roža!' /V besedah oča in roža, je bil naglas na zadnjem a, da se je rimalo./ Tako izročanje deklet starim samcem, navadno kvantarsko zabeljeno, se je ponavljalo, dokler jih niso z vodo polili in so nato s kašljanjem in smehom – zlasti veseli, če se jim je primera duhovito posrečila – odšli naprej. Navadno so skušali napraviti čim večje nasprotje – najlepša dekleta so prisodili najbolj nerodnim in smešnim starim fantom (ki jih je bilo včasih precej!). Hudomušnost in iznajdljivost je bila tu včasih zelo slana, posebno, kadar so se hoteli maščevati nad kakim nečimrnim dekletom, ali pa nad takim, ki je bila na slabem glasu. (Neko leto so nekje peli: 'In sem smo pribezljali, da bi vaše kurbe vkradli, hišni oča!')« Ta stari novoletni običaj je bil hkrati že uvod v predpustni čas …