Sedemnajst zlatih parov in en biserni

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 3. januar 2007 / 05:00

V Društvu upokojencev Kamnik so pripravili tradicionalno srečanje zlatoporočencev, ki pa sta ga zakonca Trdin zaznamovala z biserno poroko.

Kamnik – Vabilu na srečanja, ki ga člani Društva upokojencev Kamnik dvakrat letno pripravijo v gostišču Pri Marjanci, se je tokrat odzvalo enajst parov, čeprav jih je bilo na seznamu kar osemnajst. Petdeset skupnih let so v drugi polovici letošnjega leta tako praznovali: zakonci Ajdovec, Bitenc, Kladnik, Komatar, Kuret, Oražem, Razdevšek, Sarnavsky in Slapnik iz Kamnika, Ftičar iz Mekinj, Kodra iz Zgornjega Tuhinja, Koželj iz Tunjic, Obolnar in Tičar iz Vrhpolj, Pirnat iz Volčjega Potoka, Repanšek iz Zgornjih Stranj, Urh iz Črne in Zore s Perovega. Po kulturnem programu, ki so jim ga pripravili društveni folklorni plesalci, Ljudske pevke Predice in Božo Matičič s harmoniko, je predsednik društva Stane Simšič vsem parom podelil posebno priznanje in skromno darilo. »Vsem v društvu je v veliko čast, da danes praznujete z nami. Skupaj ste že petdeset let in verjetno ste preživeli marsikaj, a ste vztrajali do danes,« je zbrane nagovoril predsednik.

Med pari sta izstopala Ana in Franc Trdin, ki sta letos praznovala že biserno poroko. V Kamniku živita že vse od poroke, spoznala pa sta se že pred vojno, ki ju je nato za nekaj dolgih let ločila. Leta 1941 so Ano poslali v taborišče v Dresden, od koder je pobegnila in na begu rodila, njen izbranec pa je bil v partizanih ranjen in ujet ter do konca vojne poslan na zdravljenje v Italijo. Po vojni sta se poročila in ustvarila družino, ki danes šteje dve hčerki, štiri vnuke in dve pravnukinji. »Veliko potrpežljivosti je treba, pogosto pa mora kaj iti tudi skozi eno uho noter in skozi drugo ven,« hudomušno razložita 82-letna Ana in njen 91-letni mož Franc in dodajata: »Vse živo sva že dala skozi, samo smrti še ne in ta naj še kar počaka.« Zdravje jima nagaja, a to ju ne odvrne od različnih aktivnosti. Rada hodita, obiskujeta zdravilišča in skrbita za svoj vrt. »Malo bolj smo gluhi v teh letih, po srcu pa ostajamo enaki. Samo da bi se dobro imeli in da bi bila zdrava, več pa za življenje ne rabiva,« sta zaupala še svoje novoletne želje, nato pa veselo zaplesala z drugimi člani društva upokojencev.