Stari pojoči zapisi

Besedilo: Klemen Globočnik
Kategorija: Prosti čas / sreda, 3. januar 2007 / 05:00

Dvajset tisoč minut več ali manj izvirne slovenske ljudske glasbe domače zemlje in drugi največji arhiv tovrstne glasbe na svetu. Glavni krivec: Jasna Vidakovič.

Pota ljudske glasbe segajo v najdaljnejšo preteklost. Prenos pesmi iz roda v rod je posodobila muzikologinja Jasna Vidakovič, ki je zbrala okoli 20 tisoč minut več ali manj izvirne slovenske ljudske glasbe domače zemlje in tako ustvarila tudi drugi največji arhiv tovrstne glasbe na svetu.

Redakcijo za ljudsko glasbo ste osnovali že leta 1973. Kako so se stvari v zvezi z ljudsko glasbo spreminjale skozi čas in kje ljudska glasba stoji danes?

»Odnos in zavest o vrednosti avtentičnega slovenskega ljudskega petja in godčevstva sta se od začetka iz leta v leto krepila, bogatila in pomagala vgrajevati slovensko ljudsko glasbeno izročilo med temelje slovenske kulture. Danes je slovenska ljudska glasba "v rokah" vse bolj redkega števila pravih, izvirnih pevskih in godčevskih skupin ali posameznikov in se vse bolj načrtno ohranja pri neštetih kulturno-umetniških skupinah, zlasti na podeželju. Potem se za slovensko ljudsko glasbo zanimajo in jo poustvarjajo pevci in godci folklornih skupin po vsej Slovenij ter tako imenovane folk revival music skupine.«

S katerim nazivom pa ste začeli svojo kariero in kaj od vsega tega ste v prvi vrsti, kaj trenutno počnete?

»Moj uradni "naziv" je muzikolog. S tem sem začela kot glasbena urednica pri Glasbenem programu Radia Ljubljane. Sčasoma sem se specializirala za glasbeno producentko slovenske ljudske glasbe in ker se poklicno ukvarjam z javnim objavljanjem svojih avtorskih del, sem tudi novinarka. Prav tako kaki dve desetletji sama berem in vodim svoje avtorske oddaje.«

Pri katerih oddajah vse ste sodelovali?

»Poleg torkovega cikla Slovenska zemlja v pesmi in besedi so to oddaje: Iz glasbene tradicije (ljubiteljska kultura), Festival Evroradia - sodobna ljudska glasba (posnetki koncertov EBU Folk festivalov, na katere gremo tudi znašimi skupinami), Ena ljudska, Ljudska za dobro jutro, Glasbeni obrazi ljudskega izročila, Na ljudsko temo,Oddaljeni zvočni svetovi (menjaje s Tomažem Rauchom), Etnofonija, Podoknica, Na poljani jutro, Slovenski concertino, Concertino narodov, in druge občasne oddaje in rubrike, kot so Čas in glasba, Glasbeni utrip, Glasbeno kukalo, prispevki za poročila, itd.«

Neki glasbeni laik težko razloči med narodnozabavno glasbo ter ljudsko glasbo. Kaj se vam zdi bistvena razlika med tema dvema zvrstema?

»Izvirna ljudska glasba pozna samo vokalne ali pa samo instrumentalne oblike, narodnozabavna je večinoma vokalno-instrumentalna. Ritmični načini ponuajo drugo razlikovanje: izvirna ljudska pozna petdelni ritmični obrazec, narodno zabavna se giblje v dvo ali tridobnem taktovskem načinu. Izvirno petje je velikokrat v rubato tempu, medtem ko narodnozabavno ostaja v mejah giusto gibanja, se pravi urejenega v enakih ritmičnih obrazcih. Tudi besedila izvirne, avtentične ljudske pesmi so se v času brusila in se precedila v oblikovne značilnosti, polne lepih, a ne cenenih prispodob.«