V spomin: Nackova mama (1912-2006)

Novembra smo se poslovili od Marije Potočnik, Nackove mame s Hotavelj v Poljanski dolini. Stara je bila skoraj 95 let. Marija z dekliškim priimkom Jenko, ki smo jo klicali Mica, je bila rojena 2. februarja 1912, ob dveh ponoči na številki 2, kot je sama pogosto povedala, pri Krncu v Lajšah pri Gorenji vasi. Že kot deklica je rada prepevala in recitirala, kasneje se je vključila v prosvetno društvo Orel, kjer je spoznala prikupnega Tomaža Potočnika in se z njim jeseni 1934 poročila. Dom sta si ustvarila pri Nack na Hotavljah. Rodilo se jima je osem otrok, pet sinov in tri hčere. Ker je bil mož veliko zdoma, je Mica resnično podpirala tri hišne vogale in skrbela za otroke, ki so zrasli v poštene in marljive ljudi. Možu Tomažu ni bilo usojeno dolgo življenje. Med drugo svetovno vojno je bil v taborišču, po vojni pa si je prizadeval za napredek vasi in bil upravnik kmetijske zadruge. Že leta 1965 je umrl.

Nackova mama Mica je kljub skrbi za otroke našla čas za svoje skrite ljubezni: za pisanje pesmi in iger, ki jih je sama režirala na domačem odru, za pomoč pri gradnji zadružnega doma na Hotavljah, za delovanje v turističnem društvu Slajka in v gasilskem društvu, kjer je bila med ustanovnimi člani. Vedela je, da se morajo ljudje po napornem delu tudi veseliti, sprostiti. Zato je za vsako prireditev na Hotavljah napisala in zrežirala novo igro, kar je vsa leta privabljalo na hotaveljske prireditve veliko obiskovalcev. Izjemne zasluge ima tudi pri gradnji hotaveljskega zadružnega doma, saj je opravila ogromno število udarniških ur in nudila tudi drugo pomoč. Znana je zgodba o Nackovem volu, ki je opravil nad tisoč udarniških ur in zato prejel pri odprtju doma venček okoli vratu. Za svoje delovanje v dobro ljudi je prejela priznanje Turističnega društva Hotavlje, krajevne skupnosti Gorenja vas, občine Gorenja vas-Poljane, Društva podeželskih žena Blegoš in Socialistične zveze delovnega ljudstva. Odlikovana je bila z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo in z odlikovanjem domačega gasilskega društva.

Množica na njeni zadnji poti je bila dokaz spoštovanja, ki ga je uživala. Ob odprtem grobu ji je njena nekdanja igralka prebrala pesem, ki jo je sama pogosto recitirala, Gregorčičevo Soči.