Smučar od ranega otroštva

Davo Karničar, ekstremni alpinistični smučar

Nedavno se je vrnil z Antarktike. Smučanje z gore Mt. Vinson je bilo zanj zadnje s sedmih najvišjih vrhov vseh celin. Povsod je smučal neprekinjeno do vznožja gora, kar še ni uspelo nikomur. To je dosegel Slovenec z Zgornjega Jezerskega.

Smučanje vam je bilo položeno skoraj v zibko, saj ste Karničarjevi otroci preživljali veliko dni s staršema v Češki koči nad Zgornjim Jezerskim. Kdo od vas je imel več talenta in zanimanja za vijuganje po snegu?

»Imel sem srečo, da sem se rodil v družini, kjer sta hoja v gore in smučanje pomenila družinski šport. Oče Andrej je bil prvi učitelj smučanja na Jezerskem. Druga sreča je, da so se pred menoj rodili starejša brata in sestra. Izidor, Irma in Luka so bili prej deležni starševskih nasvetov in znanja o smučanju, za menoj pa še mlajši brat Drejc. Težko bi rekel, kdo je imel več talentov. Starša nista delala razlik pri poučevanju. Tako rekoč sta nas vse zasvojila s hribi in smučanjem. Očitno sem rad smučal, saj sem tako kot drugi to obvladal pri treh letih, kar je bilo za tedaj zelo zgodaj. Pomembno je, da smo vsi imeli smuči. Najbrž so šle od enega do drugega po velikosti. Doma še imam čevlje, ki jih je naredil oče kot izučen čevljar. Z njimi smo vsi stopili na prve smuči.«

Najprej ste tekmovali v alpskem smučanju. Pozneje ste se posvetili alpinističnemu smučanju. Ali je za slednje potrebno več znanja in poguma?

»V moji mladosti so na Jezerskem začeli organizirano delati v smučarskem klubu. Pri enajstih letih sem prišel v pionirsko selekcijo takratne jugoslovanske reprezentance. V raznih starostnih selekcijah sem nato ostal osem let. Dobil sem veliko priložnosti, da se naučim zares dobro smučati. To je bil temelj, da lahko danes počnem še zahtevnejše stvari. Sicer pa nisem zgodaj nesel smuči v hribe! Z osemnajstimi leti sem postal alpinist. Kot plezalec sem se loteval vedno težjih smeri. Ko sem začel trkati na samohodstvo in plezati težke smeri, sem se šele odločil, da grem s smučmi v strme stene. Pri kombinaciji alpinizma in smučanja, čemur pravim alpinistično smučanje, gre za to, da ni več prijatelja v navezi. Ni drugega varovanja kot le lastna odločitev. Zato moramo biti vajeni samohodstva, da se lahko varno ukvarjamo s tem. Na prvem mestu je pravilno ocenjevanje samega sebe in razmer, da je akcija varna. Seveda tudi brez poguma ne gre.«

Z bratom Drejcem sta se leta 1995 vzpela na svoj prvi osemtisočak. Z Anapurne sta kot prva na svetu smučala. Kaj je to pomenilo tedaj?

»Prvi osemtisočak naredi svojevrsten vtis na vsakogar. Zame ta odprava zelo visoko kotira, na kar vpliva več dejstev. Slovenci smo z najinim pristopom na vrh končali projekt 'Štirinajstkrat 8000'. To je bilo za nas sila imenitno. Z Drejcem sva uspela smučati v enem dnevu z vrha Anapurne do baznega tabora. To je bil za tedanji čas velik uspeh, ker so na vseh smučanjih v Himalaji dotlej ljudje vmes v višinskih taborih počivali, spali. Takrat sva bila v veliki dilemi, kako je sploh s smučanjem nad 8000 metri. Če plezaš, imaš dereze in cepin. Tudi če ti je slabo, na njih obstaneš. Na smučeh pa imaš hitrost. Nisva vedela, ali se lahko ob napaki pri pomanjkanju kisika dovolj hitro odzoveva nanjo, ali pa se vse nadaljuje v padcu. Bilo je veliko strahov, ki so se razblinili ob prvih zavojih. Na žalost je Drejc zaradi zmrzlin na Anapurni izgubil osem prstov na nogah. Zato je sledilo, kar se naše družine tiče, solistično nadaljevanje smučanj z osemtisočakov, sicer bi to najbrž počela skupaj.«

Še večja prelomnica je bilo vaše smučanje z Mt. Everesta leta 2000. Ste se že takrat odločili, da boste smučali z najvišjih vrhov vseh celin?

»Šele sedaj, ko se pojavljajo poskusi ponovitve smučanja z Everesta, se vedno bolj zavedam, kako izredno veliko srečo sem imel z razmerami na gori. Vse od opreme do moje priprave in organizacije ekipe sem skušal izvesti optimalno. Če ne bi bilo srečnih okoliščin – dovolj snega, lepega vremena brez vetra in zdravja – se tisto smučanje ne bi moglo zgoditi. Pred menoj sta bila vsaj dva poskusa smučanja, ki sta mi veliko pomenila. Francoz Tardivel je smučal z južnega vrha, z višine 8700 do 6000 metrov. Težje dele zgoraj in spodaj je spustil, a sem vedel, da je moč velik del gore presmučati. Še bolj pomembno je bilo, da se je Italijan Kammerlander spustil z vrha na sever, kjer je kilometer nesel smuči in spet smučal. Oba akterja sta veliko prispevala k mojemu uspehu. Ob sreči in praznovanjih po njem sem že med sestopom v Katmandu prvič rekel, da je vse ostalo lahko dosegljivo. V nadaljevanju se je izkazalo, da ima vsaka gora svoje zakonitosti. Projekt ni trajal le dve leti, ampak šest let, en mesec in 21 dni.«

Kako se spominjate drugih celin oziroma smučanja z najvišjih vrhov?

»Leto pozneje je prišel na vrsto najvišji vrh Afrike, Kilimandžaro. Nanj je dovoljena le hoja peš. Zato je bilo sploh težko prinesti kratke smuči na vrh. Zelo drugačnih je bilo prvih 50 metrov smučanja, kjer je bilo treba dvakrat skočiti po skalah in se po drobnem vulkanskem pesku porivati do roba ledenika. To je bilo gotovo najbolj eksotično smučanje. Na Elbrus, kjer sva že poleti 1986 smučala z bratom Lukom, sem šel znova spomladi leta 2002 za potrebe projekta. Tedaj je bilo moč smučati skoraj poldrugi kilometer več kot prvič. Januarja 2003 je sledila skoraj 7000 metrov visoka Aconcagua v Južni Ameriki. To je gora, ki me je presenetila s strukturo snega. Ob taljenju zaradi stalnih vetrov nastajajo stolpiči, ki se proti vznožju gore večajo. Zgoraj sem lahko uporabil le kratke smuči, nižje pa sem smučal na dolgih. Isto leto sva šla poleti z bratom Drejcem na romantično pot v Avstralijo, kjer sva smučala z gore Mt. Kosciuszko. Imela sva zelo slabo vreme, a sva uživala v hitrem turnem smuku. Denali (Mt. Mc Kinley) v Severni Ameriki je gora, na katero bi še rad šel zaradi gostoljubnosti domačinov, lepote gore in smučanja štiri tisoč metrov višinske razlike. Zanimivo pa je, da je bilo na vrhu bolj mraz kot ob začetku smučanja na Everestu.«

Pred nedavnim ste se vrnili iz še bolj hladne dežele, Antarktike, kjer ste končali projekt Sedem vrhov. Ali je to uspelo komu pred vami na enak način?

»Antarktika je območje, kjer se ne moreš izogniti mrazu in nelagodju ob njem. V Himalaji je zelo hudo, ko si visoko na gori, ampak ob vrnitvi v bazo so domače razmere. Na Antarktiki ne moreš nikamor pobegniti. Hromeči mraz je stisnil bolj, kot sem pričakoval. Presenetile so me tudi razmere za smučanje, saj sem pričakoval več kot dva tisoč metrov pršiča. Ker vetrovi zbijejo sneg, zgornji del ni bil enostaven. Šele spodnji del smučanja je izpolnil pričakovanja. Z mano je smučal Franc Oderlap iz Mežice, ki je dokončal projekt na klasičen način, z vzponi na sedem vrhov. To je pred njim opravil že Viki Grošelj.

Vemo za Američanko in dva Šveda, ki sta priplezala na vseh sedem vrhov. Pojavlja se vprašanje, kdo je z njih prvi korektno smučal. Ko govorimo o smučarski rešitvi projekta, štejejo ponovitve, kjer smo smučali z najvišje točke do vznožja gore. Torej ne gre, kot rad rečem, za nekakšen triatlon plezanja, smučanja in nošenja smuči. Oba Šveda sta ponovila spomladi na Everestu, kar je prej naredil Kammerlander. En kilometer sta nesla smuči, kar ni korektna smučarska ponovitev. Enako se je na južni strani letos dogajalo z Američanko, ki je pretežni del poti od vrha do Južnega sedla nosila smuči na nahrbtniku. Čeprav so smučali prej, tega ne moremo šteti za prvo smučanje. Vsi, ki so oznanjali, da so bili prvi, seveda pripadajo večjim narodom, z več ponosa in večjimi možnostmi oglaševanja. Šele pozneje se izkristalizira, kdo je to naredil v celoti, zato bo treba še malo počakati na priznanje mojega uspeha.«