Hlevska idila v imperiju Zla

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. december 2006 / 05:00

"Kako rešiti sebe in svet?" Tako se v oglasu za svojo novo knjigo sprašuje Janez Drnovšek, njen avtor. Njegovega odgovora ne poznam in tudi sicer dvomim, da je kdo na to vprašanje odgovoril bolj prepričljivo od Tistega, ki se je rodil o prvem božiču v betlehemskem hlevu ...

Sprašujem se, ali se tisti, ki živimo v krščanskem svetu, sploh zavedamo, kako marginalni dogodek je bilo tistega dne, ko se je zgodilo, Jezusovo rojstvo? Takrat je bil največji imperij tega sveta rimski, njegovo središče pa v Rimu. Betlehem je bil mestece 8 kilometrov južno od Jeruzalema v Judeji, eni od rimskih provinc, na katere je bila razdeljena tedanja Palestina. Skratka: šlo je za izrazito provincialni dogodek, ki pa mu je bilo namenjeno, da postane svetovni. Danes bi rekli: globalni. Da je res tako, so takrat slutili samo tisti, ki nastopajo v jaslicah, pa še od teh so se veličine tega dogodka zavedali samo trije modri z vzhoda, ki so se mu prišli poklonit.

Imperator Avgust v Rimu, »Vzvišeni«, Cezarjev pranečak ter zmagovalec nad tekmecem Markom Antonijem in Kleopatro, mož, ki je bil v tistem času pravzaprav še večji vladar, kot je danes ameriški predsednik, ni o tem vedel nič. Čeprav je bilo sporočilo, ki ga je oznanil Gospodov angel, mi pa ga poznamo po objavi v evangeliju po Luku, nadvse univerzalno: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) Tudi če bi ga slišal, se ga ne bi prijelo. Cesar je bil sam skoraj bog, za druge bogove je priznaval kvečjemu tiste iz rimskega Panteona. Tudi mir v tistih časih ni bil nikakršna vrednota; Rimljani so bili po duši vojaki, vojna pa za njih naravno stanje in glavna gospodarska dejavnost. Krščanski in drugi »mirovniki« so bili za njih nadležni človeški mrčes, ki si ne zasluži drugega kot siceršnji mrčes od človeškega rodu še danes – treba ga je popipsati ali vsaj zmečkati.

Pa se vprašajmo še, kolikšno veljavo ima glavno božično sporočilo danes? Če je omejeno zgolj na krščanski del sveta, potem ga sliši samo dobra tretjina človeštva; različnih kristjanov je za dobri dve milijardi, vseh ljudi pa nas je na Zemlji že več kot šest in pol. A to, da je na višavah Bog in da mu gre vsa slava, priznavajo tudi drugi verni ljudje. Čeprav se mnogi od njih bolj klanjajo zemeljski slavi in njenim medijskim izbrancem. Tudi mir na zemlji bi nekateri dejansko raje priznali le sebi in svojemu rodu, drugim pa le načelno ali še tisto ne. Kolikor vem, se krščanski in islamski teologi strinjajo, da slavijo v obeh sestrskih religijah enega in istega Boga, v tem sta gotovo soglašala tudi rimski papež in istanbulski veliki mufti, ko sta se nedavno srečala v Modri mošeji. »Bogu Slava!« seveda kliče tudi množica pristašev Osame bin Ladna in njegovih »teroristov« v islamskem svetu; tega, da bi mu bili po volji tudi nemuslimani in da si tudi ti zaslužijo mir, pa gotovo ne priznavajo, ne v besedah ne v dejanjih.

Sicer pa ne glejmo le v Palestino, Irak, Afganistan, Čečenijo in druga krizna žarišča, kjer se najbolj nemirno in neslavno soočata krščanski in islamski svet. Poglejmo še v dolino šentflorjansko. Slovenci se bomo na sveto noč in dan, ki pride za njo, množično zatekli v svoj družinski svet, tako večinski katoličani kot tisti, ki smo s krščansko kulturo zgolj bolj ali manj »zaznamovani«, naj to kulturno dejstvo priznavamo sli ne. Božič na Slovenskem ni toliko meditacija o Bogu na višavah in o miru na Zemlji, je predvsem družinski praznik, vsake družine posebej in družine kot take – družine kot ene temeljnih slovenskih vrednot. Vsak bo v svojem družinskem krogu, pa ne sebično, ampak z željo, da bi bili v njem in v miru tudi vsi drugi, sorodniki, prijatelji, sosedje, rojaki … Ne vem pa, kako bo s tisto zloglasno družino iz Ambrusa? Bo na božični večer v svojem nelegalnem dolenjskem domu ali v betlehemskem hlevu v Postojni? Me prav zanima. Bog daj, da bi mu bili tudi ti ljudje po volji in da bi s sosedi živeli v miru – če si ga res zaslužijo in za katerega naj bi sami ne naredili prav dosti; nasprotno, nestrpnost do njih naj bi s svojimi dejanji sami povzročili … Ampak božič bi morali tudi oni preživeti v miru.

Vprašanje, ki me pri vsem tem najbolj vznemirja, pa je sledeče: ali se lahko tudi v našem času nekje na tem svetu zgodi kaj takega, kot se je pred kakimi 2000 leti v Betlehemu? Da bi se rodil človek ali srečalo več ljudi, ki bi v svojih glavah porodili sporočilo, s katerim bi bilo mogoče rešiti ta svet? Jezus je prišel in odšel z obljubo, da bodo tisti, ki vanj verujejo, odrešeni na nekem drugem svetu. Kaj pa na tem? Rim je danes v Washingtonu, tam je sedež imperija Zahoda, ki mu po novem pripadamo tudi mi. Temu nasproti naj bi po prepričanju imperatorja iz Bele hiše stal »imperij Zla«, ki ga trenutno pobijajo v Iraku in Afganistanu, a brez prepričljivega uspeha. Zanima me, ali je morda kje že kdo, ki bi poznal formulo za rešitev tega konflikta (»spopada civilizacij«), čeprav zanj še nihče ne ve, tudi CIA ne? Se je že rodil ali morda šele prihaja? Če temu ni tako, potem bolj blage božične vesti od tiste, ki jo je oznanil Gospodov angel v betlehemskem hlevu, pač nimamo. Potem nam ostane predvsem vera v moč tega sporočila …