Zadruge povečujejo premoženje

Gorenjske zadruge po velikosti in poslovanju izstopajo iz slovenskega povprečja, poslovno dobro sodelujejo, povezujejo pa se bolj počasi.

Vinharje – »Gorenjske zadruge so po poslovnih dosežkih nad povprečjem slovenskega zadružništva. Nekatere manjše zadruge so se že pripojile k večjim, a če bi uspela še kakšna povezava, bi nastal sistem, ki bi tudi v širšem gospodarskem prostoru nekaj pomenil. Večje, močnejše zadruge bi lahko še več naredile za kmete in poslovale bolj racionalno,« je v četrtek na posvetu gorenjskih zadružnikov na turistični kmetiji Ljubica v Vinharjah dejal Peter Vrisk, predsednik Zadružne zveze Slovenije, in poudaril, da tovrstni izzivi in priložnosti zadruge še čakajo. In kaj je razlog, da se zadruge povezujejo bolj počasi? »Dokler zadruga dobro posluje, običajno ni interesa za povezovanje, to postane bolj izrazito šele potem, ko zaide v težave. Zadružna zveza povezovanje lahko le spodbuja, odločitev je v rokah zadružnikov, odločanje v zadrugah pa je počasnejše kot, na primer, v delniški družbi. Kmet vsako stvar dobro premisli, preden se kaj odloči,« je dejal Peter Vrisk in poudaril, da takšen način odločanja dolgoročno ni slab, na kar kaže tudi dolga, ponekod že več kot stoletna tradicija zadrug. V javnosti je pogosto slišati očitek, da so zadruge slabi gospodarji in da zapravljajo premoženje. »Analiza, ki smo jo v zadružni zvezi izdelali za obdobje 2002 – 2005, je pokazala, da so zadruge v Sloveniji v tem obdobju premoženje ohranile oz. ga malenkostno povečale, gorenjske zadruge pa so ga povečale kar za 18 odstotkov,« je dejal direktor zadružne zveze Martin Nose in dodal, da se je v tem obdobju število zadružnikov v osmih gorenjskih zadrugah, članicah zveze, zmanjšalo z 2.700 na 2.350.

Ni jim vseeno, kaj bo z Ljubljanskimi mlekarnami

Zadružniki so se na posvetu seznanili tudi s programom razvoja podeželja za obdobje 2007 – 2013, od katera precej pričakujejo tudi zadruge. Škofjeloška kmetijsko gozdarska zadruga bi se po besedah direktorice Anice Frelih lahko vključila v program s preselitvijo klavnice iz središča Škofje Loke na Trato, z ekološko predelavo mleka ter z živilskimi in kmetijskimi trgovinami na podeželju. Ko so na posvetu ocenjevali razmere v mesni predelavi, so z zadovoljstvom ugotavljali, da Klavnica Škofja Loka, ki je v večinski zadružni lasti, za razliko od številnih drugih klavnic posluje uspešno. Ker je za gorenjske kmete in zadruge zelo pomembno mleko, zadružnikom tudi ni vseeno, kako se bo razpletla zgodba z Ljubljanskimi mlekarnami. V zadružni zvezi so prepričani, da bi bila prodaja mlekarne velika napaka, zato še vedno upajo, da bodo zadruge ohranile svoj delež. Po scenariju zadružne zveze, ki se ne uresničuje, naj bi zadruge postale večinske lastnice Ljubljanskih mlekarn, h katerim bi se potem priključili še celjska in pomurska mlekarna. V tako veliki mlekarni bi lahko racionalizirali proizvodnjo, zmanjšali število zaposlenih, nastopali enotno do trgovcev ter ohranili ali celo povečali odkupno ceno mleka.