Spodbuditi Slovence k branju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. december 2006 / 05:00

Marjeta Žebovec, avtorica knjižne zbirke Slovenski književniki

V času nedavnega Slovenskega knjižnega sejma je pri založbi Karantanija izšla druga knjiga v seriji Slovenski književniki avtorice Marjete Žebovec. Tokrat nam predstavlja književnike, rojene med letoma 1900 in 1919, tako avtorje iz naših šolskih učbenikov kot pisateljska in pesniška imena, za katera marsikdo še ni slišal.

Gre za vašo drugo knjigo v seriji Slovenski književniki, v kateri nameravate predstaviti slovenske literate od Trubarja pa vse do danes. Ob sistemu razvrščanja po letnicah rojstva ste prišli »šele« do leta 1919. Serija knjig bo tako očitno kar dolga …

»Začetno idejo o eni sami veliki knjigi smo na založbi kaj hitro opustili, ob velikem številu literatov pa smo se na koncu odločili, da bo vsaka knjiga o sodobnih slovenskih literatih obsegala obdobje dvajsetih let. Po dveh knjigah lahko v prihodnjih letih torej pričakujemo najmanj še dve ali tri.«

Ob različnih konceptih, ki so značilni za podobna poljudnoznanstvena knjižna dela pri opisovanju avtorjev, niste vztrajali pri vrednostnih sodbah in literarno teoretskih dognanjih o posameznem piscu, ampak vas je predvsem zanimala njihova človeška plat …

»Koncept predstavitve posamezne osebnosti temelji na preprostem načelu, kaj me kot bralko zanima o njej. Kako je avtor preživel otroštvo, kje se je šolal, kaj je bil po poklicu, je imel družino, katere stvari v njegovem življenju so ga najbolj pritegnile, ima poleg pisateljskega še kakšen talent. Večina literatov ima namreč talent tudi še za kako drugo umetniško zvrst.«

Kakšna merila ste uporabili pri uvrščanju pisateljev in pisateljic v knjigo?

»Glavno merilo za uvrstitev posameznega pisca v knjigo so bile javne ocene pisateljskega dela in ustvarjalni opus, ki ga ta ima za seboj.«

Torej ni bilo odločilno zgolj mnenje literarne stroke. Hkrati se pri tem lahko pojavi problem, ali vam je uspelo obravnavati prav vse, tiste bolj in tiste skoraj neznane avtorje?

»Nemogoče je zajeti vse. Čeprav lahko rečem, da sem pri obravnavanju avtorjev šla zelo širino. Skušala sem zajeti ustvarjalce, ki so še vedno aktualni, ki jih ljudje še berejo, o katerih se kdaj pa kdaj še kaj zapiše, imajo še kakšen literarni večer. Gre za zelo, zelo širok razpon in merilo je praktično živost ustvarjalca. V osnovi sem k vsakemu ustvarjalcu pristopila s simpatijo, kar se mi zdi pomembno, saj je vsak ustvarjalec vsaj določenemu krogu ljudi nekaj pomenil. Praktično vsi v tej knjigi so že ustvarjali pred 2. svetovno vojno ali pa se je zanje vedelo že kmalu po vojni. Nekateri so bili tudi preganjani in so zato šli v tujino.«

Vendar se do politike ne opredeljujete …

»Ne, nikakor ne. Povem o tem, ne dajem pa nikakršnih vrednostnih sodb. Povem, kaj je posamezen avtor pisal, kaj je počel na primer v vojnem in povojnem času, kakšen je bil njegov pogled na določene stvari, če o tem seveda dobim podatke. Povem, kakšen je bil pogled njenih oziroma njegovih sodobnikov nanj in na njegovo delo, ne dajem pa nikakršnih vrednostnih sodb o

tem. Če sem le dobila dovolj podatkov, sem opredelila tudi povezanost literarnega dela z vsakdanjim življenjem, pomembnimi življenjskimi dogodki, povezanost z ljudmi, ki jih je pisec v življenju srečeval oziroma so ga spremljali. S to knjigo sicer želim predvsem spodbuditi ljudi, da, če še niso, začnejo brati - prozo ali poezijo.«

Kako ste delovali na terenu pri iskanju podatkov?

»Podobno kot v prejšnji knjigi sem črpala iz člankov pisateljev, iz njihovih avtobiografij, v katerih sem izvedela tudi za mnoge druge, manj znane pisce. Zelo uporabne so internetne strani. V bistvu s tovrstnim raziskovanjem hkrati plemenitiš tudi lastno znanje, najdeš nove načine, kako priti do posameznega ustvarjalca, pri tem se ustvarjajo nove vrednote, širiš pa tudi pogled na človekovo ustvarjanje.«

Ker književniki niso povprečni ljudje, so v svojem delovanju pogosto nekoliko posebni, drugačni, kakšne izkušnje imate s potomci ali sorodniki že pokojnih avtorjev?

»Tovrstna srečanja so bila zelo lepa in zanimiva. Skoraj po pravilu sem bila povsod lepo sprejeta, bodisi pri vdovah ali vdovcih pokojnih pisateljev ali pri njihovih otrocih. Z veseljem so mi dali na razpolago dokumente, fotografije … Pri tem mi je zelo koristila moderna tehnika, saj sem na obiske vselej hodila s prenosnim računalnikom in skenerjem. Nekateri imajo zelo lepo urejeno zapuščino staršev, drugi imajo zelo malo smisla za to ali pa so pripravljeni pokazati samo del zapuščine. Prav vsi, s katerimi sem se pogovarjala, pa imajo svoje sorodnike v zelo dobrem spominu. Literati, ki so imeli družine, so se z otroki veliko ukvarjali, jih imeli radi, se jim posvečali na različnih področjih …«

Kakšen občutek imate po obeh izdanih knjigah, sta našli mesto med slovenskimi bralci?

»Lahko rečem, da je knjiga kar solidno sprejeta, prve je prodane že več kot tisoč izvodov, nova je ravno prišla na knjižne police. Verjamem, da je knjiga primerna za vse Slovence, od tistih z osnovnošolsko izobrazbo pa do najvišje izobraženih.«

Je nova knjiga že v delu?

»Vsekakor. Že kar nekaj časa se ukvarjam s tretjo knjigo.«

In »dosje« katerega pisatelja, pesnika je ta trenutek odprt na vašem računalniku?

»Veliko jih je. Skoraj nemogoče je delo na posameznem avtorju povsem zaključiti, saj v procesu dela vseskozi prihajajo novi viri in z njimi novi podatki o njem. Literarni ustvarjalci so med seboj namreč zelo povezani.«

Je pisanje nove knjige delo, ki vas zadnji čas najbolj zaposluje?

»Vsekakor. Vsakodnevno veliko razmišljam o slovenskih književnikih, od dogovorov s pisatelji do tega, kakšno fotografijo bomo objavili in kaj bomo spodaj napisali. Kakšna dobra ideja pride tudi, ko čistim solato za kosilo ali pa med vožnjo …«

Ste kdaj razmišljali o lastnem leposlovnem delu?

»Nimam nobenih ambicij na tem področju. Za pisanje leposlovja je treba imeti poseben talent, ki ga pa za zdaj pri sebi še nisem začutila.«