Bled potrebuje glasno podporo

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Bled / torek, 12. december 2006 / 05:00

Novi župan Bleda Janez Fajfar je prepričan, da razcveta blejskega turizma ne bo brez sodelovanja vseh in tudi glasne podpore v državi, ki bo še posebno pomembna pri gradnji obeh obvoznic.

Bled – Dobrih štirinajst dni je, odkar je na Bledu prisegel nov župan. Janez Fajfar si je zadnjih dvajset let velik ugled in spoštovanje pridobil s svojim delom v turizmu, kar mu priznavajo tako domačini kot tujci. Sam pa si želi, da bi sedaj naredil čim več koristnega za vso občino.

Radi poveste, da ste domačin in da ste ponosni na Bled. Kako bi predstavili svojo družino?

»Zrasel sem v petčlanski družini. Mama Marija - sicer doma iz Laškega Rovta v Bohinju - in ata Ivan sta rojena v generaciji, ki je v drugi svetovni vojni največ pretrpela. Srečala sta se po vojni, ko je bila mama kuharica na Oddihu v Ribnem, oče pa je bil avtomehanik. To, da sta se zaljubila in poročila, je bilo kar malce nenavadno, saj sta bila pač iz Bohinja in z Bleda. Posebno to, da se je mama poročila na Bled, je bilo precej čudno, saj so se v tistih časih v Bohinju večinoma poročali le mladi iz iste ali sosednjih vasi. Imam starejšo sestro Meto in mlajšega brata Petra, vsi pa še sedaj živimo blizu skupaj tukaj na Bledu. Žal je oče umrl, mama, s katero živiva skupaj, pa se že težko giblje, tako da veliko pomaga tudi sestra. Nimam otrok in tudi nikoli nisem bil poročen, čeprav sem bil vsaj trikrat temu že prav blizu. Sem pač človek, ki ima rad svobodo, ki rad odloča o razporejanju svojega časa. Imam pa rad otroke, zelo sem ponosen na vse tri nečake.«

Kakšne spomine imate na mladost?

»Lepe, posebno na prva štiri leta, ko smo stanovali v Ribnem. Oče je namreč doma iz Bodešč, toda doma je ostal stric in mi smo začeli graditi hišo na Bledu. Saj bi radi ostali v Ribnem, toda tam ni bilo zazidljive parcele, pa smo prišli na Bled. Za nas otroke je bil to »šok«, saj nam je bilo na vasi všeč, povsod smo bili doma; kjer smo bili v času kosila, tam smo pojedli … Kasneje smo se seveda navadili tudi na Bled, po osnovi šoli sem šel na jeseniško gimnazijo. Čeprav smo bili dijaki do te šole precej kritični, pa smo nato, ko smo šli na univerzo v Ljubljano, vsi po vrsti ugotavljali, da smo dobili res dobro podlago za študij. Sam sem nato diplomiral iz etnologije in geografije, zlasti etnologija me je zelo zanimala. Tako sem tudi prvo služno imel v kovaškem muzeju v Kropi.«

Znani ste po tem, da govorite precej tujih jezikov. Kje in kdaj ste se jih naučili?

»Govorim osem jezikov, v petih tudi dobro pišem. Čeprav sta bila starša preprosta človeka, sta imela oba velik smisel za učenje jezikov, posebno oče, ki se je v avtomehaniški delavnici moral glede rezervnih delov dogovarjati v vsaj desetih tujih jezikih. Doma smo tudi oddajali sobe za turiste in priložnosti, da sem se naučil različnih jezikov, je bilo res kar dosti. Spominjam se, da sem pri šestih letih prvič sam oddal sobo, in to kar našo dnevno sobo. Mamo je skoraj kap, ko se je vrnila domov … meni pa se je zdelo, da sem naredil dober posel.«

Se je tako začelo vaše delo v turizmu?

»Res se je začelo doma, ko smo se otroci pač igrali z otroki naših gostov. Nato smo pomivali posodo, pospravljali sobe, hodili v trgovino po hrano, goste pa smo vodili tudi po Bledu in okolici. Po maturi sem začel delati kot vodič. Kmalu sem se naučil holandskega jezika, saj so bili Holandci na Bledu pomembni gostje. Spomnim se, da sem nekoč na izletu od enega izmed njih dobil večjo napitnino, kot je znašala moja štipendija, in že takrat sem si mislil, da delo v turizmu že ne more biti slabo. Tudi sicer sem si med počitnicami kot vodič zaslužil večino denarja za študij pa tudi za potovanja.«

Ste videli veliko sveta?

»Ja, vedno sem rad potoval. Največja izkušnja za vse življenje pa mi je ostala od potovanja po svetu takoj po končanem študiju. Šel sem v Ameriko, v Kanado, v Mehiko, potem pa na Aljasko in tam mi je zmanjkalo denarja. Mislil sem, da ga bom lahko zaslužil v konzervirnici rib. Vendar so ravno takrat vse propadle. Tako sem moral pomivati posodo, saj sem imel v žepu le še 20 dolarjev, potreboval pa sem denar za pot naprej v Avstralijo, Novo Zelandijo in nato proti domu. To je bila zame dobra življenjska šola.«

Potem ko ste bil kustos muzeja v Kropi, ste se zaposlili v turizmu. Zakaj?

»Leta 1984 so me prosili, da bi postal asistent na fakulteti za etnologijo, vendar so na zadnjem sestanku ugotovili, da imam »negativen pogled na družbeno stvarnost.« Takrat sem videl oglas, da se odpira Vila Bled, in sem se prijavil. Najprej sem bil šef recepcije, nato sem postal vodja hotela in v tem času smo iz Vile Bled naredili najbolj znan slovenski hotel. S sodelavci smo zagotovo veliko naredili ne le za prepoznavnost hotela, ampak tudi za Bled in vso Slovenijo. Vendar pa so se razmere v zadnjem času začele spreminjati, začel sem se počutiti odvečnega in zato sem letos poleti sprejel izziv in se odločil, da kandidiram za župana Bleda.«

Bil ste kandidat Slovenske nacionalne stranke. Mnogi se sprašujejo, kako da ste sploh zašli v politiko?

»Na Bledu so bili že rdeči pa črni, pa od vsega skupaj ni bilo nič posebnega. Sedaj mislim, da je čas, da nas podprejo udarni, kot je Jelinčič. Na Bledu preprosto potrebujemo nekoga, ki bo naše interese na ves glas zastopal tudi v državi. Smo sicer majhna, a pomembna občina in tudi država mora nekaj narediti, če se hoče bahati z Bledom. Posebno je to pomembno pri reševanju problematike cest. Če tega ne bomo kmalu rešili, bo turizma konec. Državna cesta sredi promenade … to pač ni vzdržno in sreča je, da še ni prišlo do hujših nesreč.«

Reševanje cestne problematike bo gotovo vaša prva naloga?

»To zagotovo, čeprav so stvari zelo zapletene. V štirinajstih dneh, odkar sem župan, iz dneva v dan ugotavljam, da so stvari tako zbirokratizirane, da so za vsako najmanjšo stvar zapisani tako komplicirani postopki, in čestitam vsem, ki jih zmorejo prebrati in razumeti. K sreči je na naši občini veliko sposobnih ljudi, ki mi pomagajo, da se prebijam skozi vse papirje. Prvič v življenju pa imam tudi svojo tajnico in kar verjeti ne morem, da so vse stvari, ki jih naročim, tudi narejene.«

Bo v občinski upravi kaj sprememb?

»Kakšna zagotovo, saj nekateri odhajajo v pokoj, treba pa se bo dogovoriti tudi, kako bomo rešili stvari z Gorjami. Z županom Petrom Torkarjem sva se sicer že pogovarjala, vendar pa se bo že v prihodnjem tednu treba o stvareh temeljiteje dogovoriti. Mislim, da si oba želiva korektnih dogovorov, oba dobro misliva in se nimava namena prepirati. Treba bo namreč delati v čim manjšo škodo obeh občin, na koristi pač ne računam, saj mislim, da odločitev Gorij za samostojno občino ni bila potrebna. Toda sedaj smo, kjer smo, prav je da sodelujemo, čeprav nam bo delitvena bilanca vzela precej dragocenega časa, ki bi ga lahko porabili za kaj drugega.«