Prevzem Slovenije

Ob drugi obletnici vlade Janeza Janše poslušamo in beremo vse mogoče. V tem zapisu pa želim izpostaviti le glavno nalogo te vlade: da v Sloveniji prevzame oblast in z njo omogoči uveljavitev nove gospodarske, politične in medijske elite. To ji v glavnem tudi uspeva.

V nedeljo, 3. decembra 2006, je kot vsako leto tega dne godoval sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552), zavetnik misijonarjev. Rodil se je pred 500 leti v baskovski plemiški rodbini na gradu Javier v Navarri, postal jezuit, umrl v hudi stiski kot misijonar na otoku Sančao, pred pristaniščem Kanton na Kitajskem, na tla katere mu niso dovolili stopiti; postal je simbol človeka, ki v svoji misiji vztraja do konca tudi v najbolj težavnih razmerah. Po njem je dobil ime deček, ki se je rodil prav na ta dan ob treh popoldne pri Ribiču v Vrbi in so ga krstili za Franceta. Postal je velik pesnik in tako ni čudno, da so se ga to nedeljo ob 206. obletnici njegovega rojstva spominjali na številnih prireditvah po vsej Sloveniji. Letos pa so se mnogi še bolj kot Prešerna spomnili dejstva, da je 3. decembra 2004 v državnem zboru na dan pesnikovega rojstva in svetnikove smrti prisegla sedanja slovenska vlada in se pod vodstvom Janeza Janše še istega dne sestala na konstitutivni seji. Denimo, da je imela tudi ta vlada svojo »misijo«, ki sicer ni bila pesniška, ampak politična – in dve leti po njenem nastopu lahko rečemo, da je to poslanstvo oziroma nalogo v glavnem tudi opravila.

Predsednik vlade sicer ni Franc Ks., ime ima najbrž po sv. Janezu Zlatoustem, zavetniku pridigarjev, ki goduje 13. septembra, štiri dni pred njegovim rojstvom. Janez Janša se je v zadnjih dveh letih res izkazal tudi z nekaterimi odličnimi govori, sicer pa ga že od osamosvojitve sem poznamo predvsem kot človeka dejanj. Kot človeka, katerega glavna misija po zmagi na volitvah 3. oktobra 2004 in po izvolitvi za mandatarja 9. novembra istega leta, je bila po mojem ta, da v Sloveniji po šestih desetletjih prevlade ene elite omogoči nastop in uveljavitev druge. In če je bila glavna naloga te vlade in njenega prvega moža res ta, potem lahko po dveh letih od njenega nastopa rečemo, da je svoje poslanstvo že krepko in razmeroma uspešno uveljavila.

Ob drugi obletnici njenega vladanja se v slovenski javnosti in zasebnosti veliko govori in piše. Vlada hvali svoje dosežke, ne prav številni kritiki grajajo njene slabosti, kakor je v politiki običajno. Mediji povzemajo ene in druge, a vlada je že poskrbela, da je njena medijska podoba na nacionalnem radiu in televiziji ter v vodilnem dnevniku v državi bolj njej naklonjena kot kritična. V teh dveh letih je svojo oblast, pridobljeno na demokratičnih volitvah, utrdila predvsem z dejanji dveh vrst: prevzela je nadzor v največjih gospodarskih družbah v državi in poskrbela, da so mnogi nacionalni in regionalni mediji postali bolj »kooperativni« (blago rečeno). Oblast si je izborila na volitvah, nadzor nad gospodarstvom in mediji je prevzela z legalnimi postopki in tako je zdaj njena politična oblast tudi gospodarsko in medijsko podprta. Podrejo jo lahko le tisti, ki so jo izvolili, a zato bi morala narediti več kapitalnih napak, kar ni verjetno. Predvsem pa bi se moralo volivcem med državljani goditi slabše kot doslej – a kaj, ko skoraj vsi po vrsti priznavamo, da nam še nikoli ni bilo tako dobro?

Resnici na ljubo: dobro nam ne gre le po zaslugi te vlade. Do evra in predsedovanja EU v drugi polovici 2008 (ko bodo naslednje državnozborske volitve) bi prišli tudi pod kako drugo. Za gospodarsko rast in z njo povezani nižji stopnji inflacije in brezposelnosti ima vsaj nekaj zaslug tudi gospodarstvo samo, ki je – hvala bogu – v dobri kondiciji. Rast BDP je skoraj 5-odstotna. »Brez tega podatka je izjava ministra za delo, kako je z ukrepi na področju zaposlovanja znižal brezposelnost, nedostojna in žaljiva za gospodarstvo«, je v še ne objavljenem tekstu zapisal prijatelj gospodarstvenik, dotični minister pa je bil medtem na zahtevo predsednika vlade odstavljen. Predsedniku vlade in finančnemu ministru ne zamerimo, ko obetata nižje davke in nižji proračunski primanjkljaj, pa razne reforme in nekoliko utopične nacionalne razvojne projekte v letih 2007-2023 … Pohvaliti se in obetati je pravica vsakega uspešnega politika, to sodi k temu poklicu.

Tako kot je pravica opozicije in objektivnih medijev, da so do vlade kritični. A ta kritični glas je komaj slišati. Največja opozicijska stranka, ki se je v 12 letih naučila vladati, v dveh po izgubi oblasti očitno še ni prišla k sebi. Ko je bila sedanja pozicija v opoziciji in ni imela opore v gospodarstvu in medijih, se je oprla na dve izraziti in močni intelektualni eliti, zbrani v Cerkvi in v krogu Nove revije. V kateri eliti ima takšno oporo sedanja opozicija? Oglašajo se le pogumni posamezniki, isti, ki so se že, ko so bili v opoziciji komunizmu: Spomenka Hribar, Peter Kovačič Peršin, Gregor Tomc … Peresa, ki so dajala ton nekdanji Mladini in Sobotni prilogi Dela, so se naposled zbrala v Dnevnikovi novi sobotni prilogi Objektiv. In še kaj bi se našlo, a to so le posamezni glasovi. Dokler bo tako, se vladi za svojo pozicijo v prevzeti Sloveniji ni treba bati. Misija prevzema pa se nadaljuje.