Svetovljan s slovenskim srcem

Lojze Peterle, poslanec evropskega parlamenta in kandidat za predsednika države, je obiskal Gorenjski glas.

Predsednik naj povezuje ustvarjalne sile v državi, narodu in družbi, podpira odličnost, prispeva k politični kulturi, ustvarja pozitivno atmosfero, o vlogi predsednika države meni Lojze Peterle, ki je pred mesecem dni objavil svojo kandidaturo za predsednika Republike Slovenije.

Svojo predsedniško kandidaturo ste napovedali leto dni pred volitvami. Zakaj tako naglo?

»V politiki je veliko odvisno od prve poteze. Za kandidaturo sem se odločil pred drugim krogom lokalnih volitev in pred mojimi potmi v tujino. O moji odločitvi sem se posvetoval z različnimi ljudmi in sklenil, da je bolje presenetiti kot biti presenečen. Izkazalo se je, da je bil izbran primeren trenutek, kar potrjujejo tudi številni pozitivni komentarji. Mislim, da ne kaže preveč taktizirati, pač pa dati ljudem priložnost, da se lahko opredeljujejo.«

Vaš predlagatelj Ivo Boscarol prihaja iz podjetniških krogov.

»Podjetnika Iva Boscarola izjemno cenim kot človeka in podjetnika, ki se je s svojimi proizvodi povzpel v svetovni vrh, zame je on del slovenske odličnosti, ne glede na to, kateri politični opciji pripada. V Sloveniji je običajno, da se takšne ideje rojevajo v kulturniških krogih (spomnimo se kandidature Barbare Brezigar na prejšnjih predsedniških volitvah). Pri moji kandidaturi mi podpore kulturnikov gotovo ne bo manjkalo, mi je pa vsekakor všeč, da to pot gospodarstvo močno zanima, kdo in kakšen naj bo predsednik. To mi je v veselje in čast. Vesel sem tudi, da se poleg podpore iz gospodarskih in kulturnih krogov kaže močna podpora iz znanstveno raziskovalne sfere kot tudi z drugih področij. Kandidatura je naletela na širok odmev in upam si reči, da bo to resnično ljudska kandidatura, če bo šlo v tem duhu naprej.«

Lahko že poveste, kateri ugledni ljudje podpirajo vašo kandidaturo?

»Čez kakšen teden bodo imena tudi javno objavljena, saj morajo podporniki k temu dati soglasje.«

Ste pripravljeni povedati, kdo vas podpira na Gorenjskem?

»Tisti, ki podpirajo mojo kandidaturo in se želijo tudi javno predstaviti, bodo znani po novinarski konferenci sredi decembra.«

Kako si vi predstavljate lik in vlogo predsednika države?

»Predsednik je prvi skrbnik podobe države. S smislom za dostojanstvo človeka, za njegovo svobodo, pravice in dolžnosti, mora biti prepričljivo na strani demokratične, pravne in socialne države. Povezovati bi moral ustvarjalne sile v državi, narodu in družbi. Podpirati bi moral odličnost, prispevati k rasti politične kulture, ustvarjati pozitivno ozračje. Eno je, če smo različni, drugo, če smo razdeljeni. Nad različnostjo uživam, nas razdeljenostjo ne. Pri razdeljenosti, ki ne prispeva h kvaliteti medsebojnosti in h krepitvi skupnega interesa, mora predsednik nastopiti z jasno javno besedo. Nima sicer izvršne in zakonodajne oblasti, lahko pa zavzema stališča in deluje

po prisegi v skladu z ustavo in svojo vestjo. Biti mora oseba, v kateri državljanke in državljani prepoznavajo svojega reprezentanta. Biti mora svetovljan s slovenskim srcem. Kandidatura je močnejša, če lahko doda tudi evropsko izkušnjo, poznati mora zakonitosti in pasti globalizacije. Ne bi želel biti predsednik, ki zgolj sledi javnemu mnenju, želel bi ga tudi ustvarjati. Ljudje računajo, da bo predsednik svoje povedal. K temu ga ne zavezujejo zakon, ukaz ali ministrska volja, pač pa pričakovanja ljudi, ki želijo poznati predsednikovo mnenje. Odkar je znana moja kandidatura, me ljudje pogosto sprašujejo, ali bom kot predsednik tak kot Kučan ali kot Drnovšek, pa pravim, da bom tak kot Peterle.«

Kako bi se opredelili do romskega vprašanja in do vseh reakcij, ki jih sproža, vključno s tem, da ljudje skušajo vzeti zakon v svoje roke?

»Tu gre na eni strani za spoštovanje različnosti in spoštovanja drugih identitet, na drugi pa za spoštovanje pravne države, saj za vse, ki živimo v tej državi, veljajo ista pravila igre. Drugo pa je konkretna situacija, kakor v primeru romske družine in prebivalcev Ambrusa, kjer se je stvar dolgo kuhala, ljudje so opozarjali na probleme, prave reakcije pa ni bilo. V konkretnih primerih je treba priti stvarem do korenin, pregledati zaporedje dogodkov in ugotoviti, zakaj je v nekem dotlej mirnem okolju, kjer ljudje še nikoli niso protestirali, sedaj zavrelo. In če opozorila, zahteve, prijave, ovadbe, niso naletele na odziv ustreznih institucij, je treba ugotoviti odgovornost. Tu nismo na območju čustvovanja, pač pa ugotavljanja dejstev. Treba je biti pozoren tudi na to, kaj se je iz tega razvilo pozneje, na proteste prebivalstva, nekje so celo pregledovali policijska vozila (vloge so se nedopustno zamenjale). Večkrat sem tudi javno dejal, da je treba pogledati, zakaj so se Romi ponekod bolje socializirali kot drugje. Gre za večplasten problem, v katerem ključni akterji, politične osebnosti, tudi predsednik, ne smejo »pasti na finto« črno-belosti in posploševanja.«

Pred kratkim je v javnosti močno odmevala strategija rodnosti, ki jo je predlagal sedaj že bivši minister Janez Drobnič. Kakšen je vaš odnos do izboljšanja rodnosti v Sloveniji, saj je od tega odvisna tudi naša prihodnja narodna identiteta?

»Z Drobničem ali brez njega, z Janšem ali brez njega, s Peterletom ali brez njega, bomo kot narod morali najti pot v neko ozračje večje naklonjenosti do življenja. Ne gre samo za vprašanje, kdo nas bo stregel ob bolniških posteljah ali kako obsežno bo priseljevanje zaradi potreb gospodarstva. Gre za vprašanje, ali hočemo še živeti na tem lepem kosu sveta. Svarilom, ki so jih v preteklosti pripisovali konzervativcem in Cerkvi, nismo bili pripravljeni prisluhniti, demografi pa so že pred desetletji izračunali, kdaj bo narod izumrl, če bo šlo z rodnostjo tako naprej. Tudi država lahko z različnimi ukrepi prispeva k več naklonjenosti rojstvom, pa tudi z vzgojo k vrednotam, ki nas bodo spodbujali k ustvarjanju družin. Vesel sem, da je Janez Drobnič vladi predlagal strategijo rodnosti na Slovenskem, ni pa imel najbolj srečne roke z vsemi predlogi ali pa jih je tudi nespretno predstavil. Razburilo je zlasti vprašanje splava, na katerem se rada kaže ideološka vnema. Vesel sem, da je splavov manj, a to še vedno ne pomeni več veselja do življenja. Tudi ni dovolj gledati le skozi žepe. Imam vtis, da je danes manj otrok predvsem v bogatejših družinah, tako da denar najbrž ni najbolj ključni dejavnik naše nizke rodnosti. Manjka rojstvom naklonjeno ozračje, kar se da spremeniti. Ravno danes sem gimnazijcem pripovedoval, kako se je v letu osamosvojitve zmanjšala samomorilnost med Slovenci. Čeprav se materialna blaginja takrat ni izboljšala, se je občutje spremenilo, pojavilo se je novo upanje. Tako bi bilo lahko tudi sedaj: smo v EU, NATO, varne meje imamo, gospodarsko rast. Očitno bo treba obrniti ključek v glavah in nekaj spremeniti v našem včasih jamrastem značaju. Tujci se ob našem odstotku samomorov vedno čudijo, kako smo lahko tako mračni v tako lepi deželi. Vesel moraš biti, da lahko živiš v tej deželi, sam se je veselim vsakič, ko se vračam iz tujine. In kdor pride k nam, se še kdaj vrne.«

Letos smo bili priča polemiki v zvezi z vašim zdravjem, ko vam je upokojeni zdravnik Tine Velikonja celo napovedal, kdaj boste umrli. Ob tem ste se sicer zavzeli, da je zdravje javne osebnosti tudi javna informacija?

»Enkrat na začetku leta bom odšel na temeljit pregled in glavne rezultate tudi objavil. Nazadnje sem tak pregled opravil v Šmarjeških Toplicah, na 35. dan posta, ocena je bila tik pod odličnim. Mislim, da sedaj ne bo slabša. Sicer pa Velikonjeva nenavadna napoved je marsikaj osvetlila in sprožila zanimive in koristne razprave. Z zdravniki, ki so mi odkrili raka, imam dobre izkušnje in sem jim hvaležen. Napoved smrti prenašam z nasmehom in upam, da bo moj rok trajanja malo daljši, kot je napovedal doktor Velikonja. Imam to srečo, da me je rak dodatno utrdil in menim, da sem še eno življenje pridobil. Take stvari zato lažje prenašam. Ljudje pa so se ob tem primeru vživeli v mojo kožo in razmišljali, kako bi oni prenesli takšno napoved. Mnogi bi s takšno izjavo težko živeli, začelo bi jih kljuvati, izčrpavati, za marsikoga bi se lahko zgodba celo tragično končala. Najmanj, kar si želim, pa je, da bi se vprašanje zdravja izkoriščalo v politične namene.«

Pa odobravate, da javnost ve za zdravstveno stanje bodočega predsednika?

»Da. To poznajo v Ameriki, kjer ima predsednik res veliko moč. Za ta posel mora biti zdrav, ljudje imajo pravico vedeti, ali je predsednik dobrega zdravja, da lahko upravlja državo. Pri nas predsednik sicer nima takšne vloge, ljudje pa vendarle imajo pravico vedeti, ali je predsednik dovolj zdrav, da bo sposoben opravljati to nalogo.«