Tako smo bili vajeni

Za smrt je ni rože na vrt´

Ko je odbila zadnja ura

Pri človeku, ki je umiral, je bilo važno troje:

- Da so mu držali svečo (simbol življenja: ko bo človek umrl, bo sveča gorela naprej);

- Da so poklicali duhovnika, ki je umirajočega dal v sveto olje;

- Da je bila narejena oporoka, v kateri je še pravočasno, pri polni zavesti porazdelil svoje imetje. Če se kdo ni pravočasno zmigal, so ga na njegovo dolžnost opozorili tudi sosedje. V oporoki ni bilo zank, zaradi katerih bi se pozneje prepirali.

Takoj, ko je duša umrlega odplavala v večnost, so domači ustavili uro in vsa ogledala v hiši pokrili z rjuhami.

Vsak, še tako velik revež, pa je imel pripravljen denar za plačilo maš.

Ko je nekdo umrl, je bila prva pot domačih do mežnarja, ki je potem zazvonil. Če je umrl otrok, je zazvonil z malim zvonom, za pokojnikom je zvon dvakrat prenehal biti, za pokojnico pa le enkrat. Z zvonjenjem so tako dali ljudem vedeti, da je nekdo umrl, če so dobro poslušali, so lahko izvedeli, ali je bil umrli moški ali ženska. Včasih za zvonjenje ni bilo treba dobiti dovoljenja pri župniku, danes so, kar se tega tiče, predpisi bolj strogi.

Pare so pripravili doma. Na začetku trug še niso poznali. Za podlago so dali kakšen star koutar ali plevnco. Šele leta 1926 je Franc Potočnik začel delati truge na zalogo. Pred vojsko je vsak imel pri hiši tintah, ki so ga pokrili čez trugo. Tintah je na neki način nakazoval, da je bila duša umrlega že na drugi strani: v večnosti. Imel pa je še drugo praktično vrednost: iz kmečkih hiš so vodila vrata v štalo in muhe so bile stalni spremljevalec vsakodnevnega življenja. Tintah je pokojnika zavaroval tudi pred njimi.

V nekaterih žirovskih trgovinah so nekdaj prodajali tudi črke. Držale so se skupaj, potem si jih odrezal in sestavil besede. Truge so bile samo črne (druge barve so prišle v veljavo šele po 2. sv. vojni). Imeli so tudi okraske iz palm, kakšen nagelj in s tem so trugo umetelno okrasili. Za zadnjo stran so imeli pripravljene angelčke, ki so držali besede: v miru počivaj.

Za robove so se dobili 40 ali 50 centimetrov dolgi srebrni okraski.

Na ta način je bila truga lepša na izgled.

Pokojniku so dali na noge copate, ki so jih po vrhnji strani okrasili z zvezdicami, spodnji - podplat, pa je bil iz kartona. V čevljih niso nikogar pokopavali. Ženske so morale imeti na glavi ruto. Vraževerje je namreč pripovedovalo, da bi se, če ne bi bile pokrite, vrnile ponjo nazaj iz onostranstva.

Če je umrlo dekle, je imelo krancelj iz šringerje.

Nad trugo je obvezno bila slika, ki je bila okrašena z zaveso v baročnem stilu. Barok je bil očitno tako močan, da se je njegov stil ohranjal vse do prvih let po vojni.

Sveče so kupili na kakšnem romanju. Zmeraj so jih imeli na zalogi, ker sveča ni smela nikoli ugasniti. Za to je skrbela ženska, ki so ji rekli svetarna.

Pazila je tudi, da sveče niso povzročile požara. Prav tako jih je obrezovala, da je s tem uravnavala plamen.

Njena druga naloga je bila, da se je vsakemu, ki je prišel kropit, lepo zahvalila.

Včasih ni bilo misliti, da bi v dveh dneh, kolikor je pokojni ležal pod domačo streho, zaklenili vrata in ga pustili samega, tako kot se to dogaja v mrliških vežicah dandanašnji. V Tržiču in okolici so imeli navado, da so ob mrliču peli smrtnice in imeli rihtarja. V Žireh se kaj podobnega ni nikoli dogajalo.

Ko se je začel pogreb, je svetar prižgal laterno, in potem je v njej nesel svečo vse do groba.

Na vasi je bil nekdo določen, da je opravljal to delo.

Pri moškem mrliču so bili svetarji.

Sosedje so prinesli rože, ki so jih postavili okoli truge. Na začetku je bila mrtvaška oprema v belem. Marsikatera ženska je prte okrasila še s čipkami, da so izgledali lepši. Če ljudje niso imeli denarja, so za to največkrat uporabili malo bolj ohranjene rjuhe.

Mrlič ni nikoli smel biti sam. Pri njem so merkali sosedje: eni do polnoči, druga izmena pa potem do jutra.

Oder je bil naštiman na sredi hiše, na najbolj svečanem mestu v prostoru. Pred trugo so stali štirje svečniki. Zraven žegnane vode, s katero so kropili, ni nikoli bilo zapisa, kdaj bo pokojnik pokopan. To se je včasih vprašalo. Razen, če so za bolj pomembne osebnosti dali tiskati parte, in jih potem poslali poslovnim partnerjem. Ko so obiskovalci prihajali kropit, so morali najprej stopiti do umrlega, šele potem so se lahko ozrli še po ostalih, ki so že bili v sobi. Vsak je za to pravilo vedel, in nihče ni nikogar učil.

Zanimivo je, da v času pred 2. sv. vojno in še po njej, ni bila navada, da bi se rokovali in na ta način voščili sožalje. Da bi prinesli vence ali kakšne druge šopke rož, prav tako ne. Kranceljni so postali moderni veliko kasneje. Sprva niso bili narejeni iz svežih rož, temveč iz smrekovih vej in umetnih rož. Mica Polonkarjeva je delala rože iz krep papirja, jih potem povoskala, da so dlje časa obstale.