Iz starih časov: Kranjska vinska razlika

Ker je sveti Martin letos že naredil vin', si poglejmo še, kako je bilo s to vinsko rečjo v Valvasorjevih časih. Že ob neki drugi priložnosti smo navedli njegov znameniti opis dolenjskega vinskega daru. »Kjer ni vina, pravijo, ni veselja. Tako se Dolenjska more imeti za srečno mimo mnogih drugih dežel, kjer ne raste trta, saj ima veliko množino vinogradov; zatorej nima nobene pravice, da bi se v tem pogledu pritoževala zaradi pomanjkanja veselja … Vsa vina, ki rasto na Dolenjskem, se imenujejo dolenjska in so prav zdrava. Zato je tudi veselje, ki ga povzroči dolenjsko vino (kajti vino razveseljuje bogove in ljudi), tem boljše, čim varnejše je; le vrča ali kupice ne smeš previsoko dvigniti in ne pregloboko vanjo pokukati, zakaj iz nerednega in nezmernega veselja nastane naposled žalost in velika škoda tako za dušo kakor za telo, pa najsi bo vino še tako zdravo in slastno. Če nastopi Bakhus s kar preveč rdečimi lici, pride lahko z Ariadno v prenatančno dotiko in, kjer zdravo vino preveč razgreje glavo, tu se lahko ohladi razum, sramežljivost in poštenost. Najslajše trte postanejo circejske čarobne šibe, ki spremene ljudi v zverine, če jih zlorabijo. Ob Bakhovem vozu stopajo risi in tigri, kajti požrešnosti kaj rada slede grozovita in jeznorita dejanja. V zdravem vinu tiči torej veselje in žalost, kakor ga kdo prav ali napak rabi …«

Seveda je že Valvasor opazil, da se na Gorenjskem nudi v tem pogledu čisto druga slika. »Dasi se morda narava glede vinogradov kaže Gorenjcem precej skopa mačeha, oziroma jim odteguje preobilje vina, ker jim ne daje grozdja po vrhovih, temveč le na nekaterih krajih pod gorami, jim vendar nadomešča vinsko skopost z drugo splošno milostjo, ki jo more uživati tako revež kakor bogataš in ki je za življenje mnogo koristnejša od vina, saj le-to človeškemu zdravju, ker ga človek rad čez mero pije, često škoduje; obdarja namreč Gorenjsko z dobrim, čistim, zdravim zrakom in z bistrimi studenci, ki vro iz skale čisti kot kristal in s svojo hladnočo sneg premagajo; da, ponekod so tako mrzli, da roko komaj v njih držiš.«

Lepa tolažba! Pa še zdrava. »To sta gotovo dve imenitni sredstvi za zdravje človeka, ker se ob njih bolje in varneje počuti, kakor če bi si želodec in obraz umival s samim grozdnim sokom; zakaj noben sad ali pijača nas ne more zdravilneje nasititi kakor nevidno življenjsko mleko ali balzam, ki ga srkamo iz čistega in bistrega zraka; in jedila, ki so skuhana v prav zdravi vodi, teknejo brez začimbe človeku mnogo bolje kakor taka, ki so skuhana v slabi, čeprav skrbno zabeljeni vodi. Tako je torej narava naklonila Gorenjcem v skalah obenem dobro lekarno in dobro klet; njih kleti pa le ne pogrešajo dobrega vina, saj dobiš za denar iz sosedstva, česar ti tvoj svet ne da.« Kar je veljalo že v Valvasorjevem času, velja danes tem bolj: Gorenjci vina sicer nimamo, imamo pa v obilju dobre vode, ki postaja v globalnih razmerah vse večji dar. Če bomo znali to vodno obilje zavarovati, zna biti, da bomo vodo še izvažali. Vino pa slej ko prej kupovali; pri sosedih ali z vsega sveta.