Komu mar?

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 28. november 2006 / 05:00

Ob vsem hrupu zadnjih dni, ko v javnosti odmevajo strategije za dvig rodnosti, se mi pojavlja samo eno vprašanje. Komu je zares mar za otroke in kdo vse iz njih dela svoje velike in male projekte? Dejstvo je, da otroci postajajo vse bolj objekt vzgoje, raznih teorij, razprav in vsakdanjih dilem, vse manj pa z njimi zares živimo in se sprašujemo o njihovih potrebah. Kajti, če bi nam bilo zares mar za otroke, potem bi že v osnovi dovoljevali in zagotavljali, da je vsaka družina varno gnezdo. Tako pa se vedno bolj oddaljujemo od tega in ne verjamem, da prihodnost prinaša bistvene spremembe na tem področju. Ob vseh znanih primerih, v katere so bili vpleteni otroci, so se kresala mnenja, kdo ima prav, kdo je kriv in kdo se moti. Pa se ob vseh napisanih stvareh sploh vprašamo, kako to deluje na otroke? Kje je zaščita otroka, ko o njem poročajo vsi mediji, ko vsak ve, kako, kdaj in od koga naj bi bil zlorabljen? Kje je meja dobrega okusa in zakaj se nihče ne vpraša, kako to vpliva na otroka? Zakaj je vsak zlorabljen, zanemarjen ali trpinčen otrok deležen večje medijske pozornosti, kot pa dejanske, prave pomoči? Saj vendarle ne moremo pričakovati, da ga bo naslovnica, na kateri je napisana njegova zgodba, odrešila vsega, kar je hudega pretrpel? Ampak očitno je medijski kruh slajši od tistega, ki se ukvarja z zaščito otrok. Sicer ne bi bilo treba ljudem mesece dolgo čakati na obravnave, se pogajati z birokrati ministra Drobniča in nikdar dočakati odgovora nekaterih ne-odgovornih ljudi, ki naj bi zagotavljali otrokom varno otroštvo. Je že tako na tem svetu – da so nekega dne brihtne glave sedele za veliko mizo, se mastile z dobro hrano in pijačo in razpravljale o pravicah otrok. Ne mine minuta na svetu, da ne bi bile te pravice kršene in pozabljene. Vendarle zato ni nič manj kongresov, skupščin, služb za zaščito otrok, ki rastejo kot gobe po dežju. Glavno, da se nekdo ukvarja s pravicami otrok, kajne. Kaj se v resnici dogaja, komu mar? Mogoče nas bi vendarle malce bolj skrbelo za tiste že rojene otroke, kot pa da se ukvarjamo s še nerojenimi?