Zlata pravila vzgajanja (3)

Starši, ne bodimo zadovoljni s slabo opravljenim delom svojih otrok. Kajti s tem jim sporočamo, da je zadosti, da otrok pokaže malo volje do dela in že bomo mame vriskale od sreče. To ni dovolj za življenje. Vsako delo je potrebno opraviti dobro in tako, da ga nikomur ni potrebno delati ponovno. Otrok ni potrebno prositi, da nekaj naredijo v gospodinjstvu, od njih naj bi to zahtevali in pričakovali. Kdo pa vas prosi, da skuhate kosilo? Odnos do dela, vztrajnost in na drugi strani površnost se pokažeta že zelo zgodaj. Škoda je le, ker starši tega ne izkoristimo, ko so otroci majhni in večino dejavnosti opravimo namesto njih. Pa bi prav lahko sami postorili marsikaj. Ko so starejši, si želimo njihove pomoči, pa naredimo napako, ker se o delu pogajamo. Družina je celota in prav nobenega razloga ni, da bi kdorkoli kogarkoli prosil, naj prispeva svoj delež, da bo vsem dobro in se ne bo nihče počutil utrujenega od večnega skakanja sem ter tja. Dejstvo, da se vedno več žensk odloča, da ostanejo doma, ker tako lažje skrbijo za družino, je hvalevredno in vse čestitke tistim, ki krenejo po svoji poti. Past, v katero se lahko ujamejo, pa se imenuje prav »skrb za družino«. Dokler je to v mejah normale in ne v stilu Cankarjeve mame, je vse lepo in prav. Ko pa postane mama v družini predvsem in samo oseba, katere naloga je ustreči drugim, se je potrebno zamisliti nad popotnico, ki jo dobijo otroci. Najlažje je oditi od doma in se vrniti v pospravljeno stanovanje. Pred kratkim sem slišala lepo misel. Preveč časa in preveč denarja škoduje otrokom. Prepričana sem, da je tudi to eden izmed razlogov za brezciljno tavanje otrok in mladostnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli in se jim zdi vse v življenju »brez veze«. Nikogar ne poznam, ki bi mu prava mera dela škodovala. Poznam pa jih kar nekaj, ki zapravljajo svoje življenje iz preprostega razloga – ker se jim ne ljubi delati.