Tako smo bili vajeni

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 17. november 2006 / 05:00

O doti se je začelo govoriti takoj, ko so ljudje izvedeli, da so šli kakšni starši na oglede. Takrat so tudi vaške čenče staknile glave in skrbno sledile poteku dogajanja.

Ogledi

Prvi korak so naredili starši bodočega ženina (ali starši bodoče neveste, odgovori na to vprašanje so bili različni). V nedeljo popoldne so se pražnje oblekli, tako da je lahko vsak vedel, da se nekaj pripravlja. Še prej sta starša doma skrbno pretehtala, katero dekle bi bilo pravo. Ko so se usedli za mizo, je domača gospodinja najprej prinesla hleb kruha, od katerega si je vsak odrezal kos. Gospodar pa je nalil v kozarce vino. Najprej so se pogovarjali o vremenu, delu, včasih so tudi malo poopravljali.

Če je bil splošen vtis dober, potem je bilo že kmalu na vrsti:

Snubljenje

Bodoči ženin je s seboj pripeljal očeta, svojega botra, velikokrat pa jim je družbo delal kdo, ki je imel zvit, pretkan in dolg jezik, kajti vse te lastnosti so bile še kako potrebne, ko je beseda nanesla na doto. Dokler je šlo zlepa, je bilo še v redu. Toda velikokrat se je zataknilo in tedaj so padale tudi težke besede. To je bilo na neki način razumljivo, kajti pri kupčijah tudi danes ni milosti. Če se niso mogli zediniti, potem se je zaroka razdrla, pa če sta se mlada dva imela še tako rada.

Vsaka bodoča nevesta si je za zakon že od desetega leta naprej pripravljala balo. V njej je bilo pohištvo (kuhinjsko mobilje: gredenca, miza, dva stola, dva štokarla), tega je imela skoraj vsaka nevesta. Potem so dekleta poskrbela za izvezene rjuhe, prte, nočne srajce, moške srajce, kuhinjski pribor. Pri spalnici sta bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo.

(P.S. stranišča so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto in bilo je povsem razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo.)

Nekatere neveste so s seboj prinesle tudi pljuvalnik.

To, kar je dekle pripeljalo v zakon, je potem uporabljalo do konca življenja.

Doto je ponavadi vzel ženin. V nekaterih primerih tudi njegov oče. Žirovci so jo, če je bila v goldinarjih, odnesli v hranilnico v Logatec. Velikokrat so s to doto tudi izplačali ostale sinove in hčere.

Šeškarji

Včasih ni bilo hujšega, kot če se je kdo zameril šeškarjem. Ker jih je bilo zmeraj po več skupaj, so se, podkrepljeni še s pijačo, počutili močne.

Ko so nekoč prišli k neki hiši, jih je gospodar odslovil, češ nič nimam za vas, ker še zase nimam. Naslednji dan je zaman iskal voz pod kozolcem. Nakar mu pridejo povedat sosedje, da so ga videli na strehi kozolca. Nič mu ni pomagalo, da je bil jezen in da je preklinjal. Za hrbtom so mu ljudje privoščili, saj so vedeli, zakaj je do tega prišlo. Skoporitnost ga je drago stala …

Poroka

Praviloma sta ženin in nevesta pred poroko napisala ženitovanjsko pismo, v katerem je bilo točno določeno, kaj bo od koga.

Vsak, ki se je hotel poročiti, je moral opraviti tečaj, ki so mu rekli sprašvajna. Pri domačem župniku je bilo treba odgovarjati na vprašanja iz Katekizma, Dokler ni bil z odgovori zadovoljen, nista dobila dovoljenja za poroko.

Včasih so bile poroke zmeraj v ponedeljek dopoldan. V cerkvi so bili obvezni oklici, ki so se trikrat ponovili.

/V času po 2. sv. vojni so oklici odpadli pri parih, ki so se želeli poročiti na skrivaj. To se je zgodilo v primeru, da je bil eden v partiji. Takrat so duhovniki naredili uslugo, oklicev ni bilo, pa še poroka se je naredila ponoči, da ni nihče vedel./

Na obleko se ni kaj dosti dalo, k frizerju skoraj nobena nevesta ni šla, so se pa doma naručle s kleščami, ki so jih pred tem pogrele v žerjavici.

Zraven mladoporočencev so se k poroki odpeljali še: starešina, teta, drug in družica. Glavno besedo je imel starešina, ki je bil ponavadi tudi krstni boter. Sprejemal je tudi povabljene svate.

Šranganja pred 2. vojno niso poznali. Imeli pa so navado, da so nevesto zaprli v hišo, ko je prišel ženin ponjo. Le kakšen, ta zadn hlapec je pometal na dvorišču. Barantanje za nevesto je bilo zmeraj živahno, saj je imel ženin pri sebi kakšnega gobčnega, ki je znal postavljati vprašanja in potem tudi najti prave odgovore.