Janez Lotrič, gorenjski slavček

Te dni izide izjemno dragocena knjiga: Portreti gorenjskih glasbenikov. Napisal jo je dr. Franc Križnar, tudi sam Gorenjec in priznani muzikolog. Iz nje objavljamo njegov pogovor s tenoristom Janezom Lotričem, ki ima zgodovinsko vrednost, saj je nastal že leta 1992.

Šele vaš zadnji uspeh na premieri Offenbachovih Hoffmannovih pripovedk (Opera in balet SNG v Ljubljani, marec 1992), kjer nastopate v zahtevni naslovni tenorski vlogi Hoffmanna, vas je uvrstil med portrete gorenjskih glasbenikov. Ali imate tudi drugod težave v zvezi s prisotnostjo na domači glasbeni sceni?

»Mislim, da gre na bolje, čeprav čutim tradicionalni mačehovski odnos Slovencev do Slovenca, ki želi in hoče ostati svobodni (umetnik). Lahko pa priznam, da se kaj posebno za svojo popularnost, razen petja samega, res ne trudim preveč.«

Kje pa sicer in nasploh največ nastopate?

»Poleg slovenskega in hrvaškega opernega ter koncertnega prostora so to največ nemška gledališča, na novo pa se mi odpirajo še možnosti v Italiji.«

Ali se da od samostojnega prepevanja in gostovanj v svobodnem umetniškem poklicu pevca-tenorista tudi in vsaj spodobno živeti?

»Da, vendar moraš vedeti, da pojem na domačih odrih za manj kot za polovične mednarodne honorarje. Številke pa so poslovna skrivnost. Živeti se od tega da. Koliko pa je to življenje spodobno, ocenite sami. Če bi pel v Nemčiji toliko kot v Sloveniji in na Hrvaškem, bi bil velik in bogat gospod.«

Morda je vaše uspehe iskati tudi v akutnem pomanjkanju tenoristov, ali pa se v tem motim?

»Eno in drugo je res: tenorjev ni in operna gledališča doma in v svetu postavljajo repertoar prav po tenorskih zmožnostih. Morda pa se – vsaj kar se moje vloge v tej domači in tuji tenorski sceni tiče – tudi kaj motite. Kot sem vam takoj odgovoril: drži eno in drugo. Morda bi se moral pisati Giovanni Lotrici.«

Koliko tenorskih vlog pa imate natančno na repertoarju?

»Okrog trideset jih je, lahko pa vam postrežem z vsemi in ena je težja od druge, pomembna in zame tudi važna; v različnih jezikih imam naštudirane, zato bi marsikatero od njih lahko upošteval 2-krat, 3-krat … Med njimi pa so tudi koncertne izvedbe oper, koncertantna, kantatna in oratorijska vokalno-inštrumentalna dela.«

Kje se trenutno najbolj in največ (pevsko in igralsko) gibljete in tudi pojavljate na odru: ali je to nekdanji jugoslovanski ali pa čisto pravi zahodnoevropski glasbeni in kulturni prostor?

»Da, da: Zagreb, Split, Reka, mogoče je zdaj malo več Ljubljane in tako naprej. Predvsem načrti za naprej so zelo obetavni in to me še zlasti veseli: Riggoleto, pa Boheme, Cavaleria Rusticana (v Mariboru), Ero z onega sveta (v Zagrebu), Lucia Lammermoorska (Reka), Porin (Zagreb).«

Ali je dovolj ponudb, ali imate za mednarodne nastope podpisane pogodbe za tri leta vnaprej, kot to terja mednarodno umetniško obnašanje?

»Ponudb je zaenkrat še dovolj, pogodb pa za toliko vnaprej kot navajate, nimam podpisanih, ker imam še vedno veliko dela doma, ki pa ni tako natančno planirano. Tudi za evropsko-mednarodno kariero bi bil moral ostati v nemškem Osnabrücku in od tam z managerji (München, Stuttgart, Düsseldorf, Dunaj …) tako delovati.«

Dnevno verjetno vadite, pojete in študirate nove vloge, obnavljate repertoar. Ali imate tudi še stalnega pedagoga? Koga?

»Da, telefonsko sem še vedno v stiku z vsemi svojimi že omenjenimi pevskimi učiteljicami (K. Vidali, O. Otta – Klasinc), drugače pa ne. Konzultacije torej ostajajo, da bi stalno pri nekem pedagogu še pel, se šolal – to pa ne. Tudi sam imam zato preizkušen sistem, ki ga izvajam posredno prek Viljema Tella Gioacchinija Rossinija oziroma glavne tenorske vloge Arnolda. Od takrat naprej se vedno vpevam s frazami iz te vloge. Na ta način lahko potem pojem /Era/, Lovra Juranića in /Mehmed pašo/ Sokolovića (v Zajčevem Nikoli Šubiću Zrinjskem), A. Chenierja, Hoffmanna … Kakor sam vidiš, se redno opevam na ekstremni tenorski vlogi in v tem »fahu« (tenorskega) pevstva.«

Kakšen pa je pravzaprav vaš način študija pevskih vlog?

»Vloge so v glavnem predvidene in vsaj vnaprej planirane. Ko dobim klavirski izvleček določene vloge, si ga najprej ilustriram še s posnetki, seveda, če le-ti obstajajo (plošče, ki so dosegljive tisti hip in tam, kjer me je določena vloga hkrati tudi doletela ali pa me je recimo slučajno našla še nepripravljenega nanjo), potem pa seveda takoj začnem z učenjem, petjem, poslušanjem, primerjavami različnih interpretacij določene vloge. Nasploh novo vlogo zelo hitro naštudiram in se jo tudi naučim. Ko pa so vaje v določenem gledališču že v teku, se na druge interpretacije ne oziram več. Tu so potem še druge zahteve: režiser, dirigent … moje nove predstave in predvsem jaz sam. Ta vloga potem (p)ostane moja in delo gre naprej samo po sebi.«

Ali so pri študiju novih vlog kakšne bistvene razlike recimo za različne operno-baletne hiše (doma in v tujini: Ljubljana, Maribor, Zagreb …)?

»Na Hrvaškem in sploh pri nas se potrudim, da tja, na vaje, na oder pridem z naštudirano vlogo. Nekaj pripomb je lahko še od dirigentov, odvisno tudi od tega, koliko se jim da delati. V tujini pa so najbolj togi tisti dirigenti, ki so v določenem gledališču stalno angažirani – so tam v službi. Z dogovorjenim številom vaj pač morajo predstavo postaviti. Torej bi lahko zaključil, da je morda »balkanski« način študija predstav bolj kampanjski, hkrati pa verjetno zato tudi bolj sproščen v umetniškem pogledu, z določeno mero svobode umetniškega (po)ustvarjanja. V tujini torej le naredijo iz vsake vloge določeno povprečje, kaj več pa že ne. Vse ostalo je potemtakem le tvoje individualno umetniško delo.«

Ali niste recimo prav na slovenskih glasbenih odrih premalo prisotni?

»To drži. Tudi v Mariboru se po A. Chenierju (1989) bolj malo pojavljam. Tam sem namreč v tej vlogi ostal čisto sam (brez alternacij naslovne in glavne tenorske vloge; pa brez zamere kolegi!), tako kot sedaj v Ljubljani v vlogi Hoffmanna v Offenbachovi Hoffmannovih pripovedkah. To je pa potem tisto, kar še tako trden ansambel s svojimi pevci organsko poveže z nami – gosti.«

Ali imate kot svobodni umetnik-pevec, nevezan solist-tenorist na določeno operno hišo, tudi še managerja (-e)?

»Doma ne. Sam zase sem najboljši manager. V tujini pa je nekaj agentur, kjer sem uvrščen in prisoten, meni pa je dodatna pomoč še moja žena (na ptujskem stalnem naslovu in telefonu), ki v vsakem trenutku ve, kje sem dosegljiv.«

Zakaj pa ne?

»Pri nas na Slovenskem nobena operna hiša ni sposobna plačati poleg mojega honorarja še stroškov za managerja. Sicer pa tudi pravega-profesionalnega managerja mi Slovenci sploh nimamo, tako, da je potemtakem taka odločitev – brez managerja, naravnost idealna. V tujini pa moraš biti član določene neglasbene skupine, ki te potem plasira naprej, pa ne samo zaradi njihovih sposobnosti, želja ali potreb, pač pa že spet zaradi svojih interesov. Morda tudi zato vse tole svoje pevstvo počnem tako profesionalno in enovito, ker sem pač čisto sam za vse. Tudi odgovornost za vse je v tem primeru morda večja. Morda gredo pevske vloge kdaj tudi prek normalnih zmogljivosti, kljub temu pa se zlepa ne zgodi, da bi se pri svojem pevskem in managerskem poslu zaplaniral, odpovedal … V tem delu moraš biti še vedno entuziast z vedno višjim cilji.«

Ali ste pri angažmajih dovolj prodoren, posloven, morda celo agresiven pri ponudbah?

»Jaz se pravzaprav čisto nič ne ponujam. Tudi čakati mi ni treba na vloge. Morda tudi to ni najboljše, vendar tako, kot je, je. Tudi za dve leti vnaprej si pri nas ni mogoče zagotoviti angažmajev, vendar dela - petja imam zadnji dve leti kar precej, morda celo preveč. V tujini finančna situacija ni rožnata in gosta pokličejo največkrat šele, ko jim teče voda že v grlo.«

Ali so podobne operno-pevske krize, kot v zadnjem času v Ljubljani, tudi drugod?

»Podobno kot v Ljubljani je skoraj povsod. Vsaj pri nas je velik problem denar in zato skušajo (slovenska in hrvaška) operna gledališča krpati programe s temi ansambli, ki jih pač imajo. Kriza je v tem, da bi vsaka operna hiša morala imeti v stalnem pevskem angažmaju najmanj dva tenorista mojega »faha«, potem pa krize ne bi bilo, če se seveda vrnem h krilatici, da le tenorji krojimo operni repertoar marsikatere operne hiše. Potem bi bili vskoki gostov res izjemni, redkejši, razumljeni kot vrednejša umetniška dejanja in seveda tudi drugače – boljše vrednotena.«

Ali imate kakšen poseben – osebni pogled na krizo v ljubljanski Operi?

»Če vam lahko na kratko to razložim, je vzrok temu naša slovenska nesposobnost, nevoščljivost. Morali bi odkriti sposobne ljudi v svojem glasbenem prostoru in jim v vodenju ljubljanske Opere preprosto zaupati. V tem bi marsikdaj morali pripeljati k nam tudi vrhunske evropske pevce, režiserje in dirigente, ki bi morda z nekaj produkcije tudi našo izvajalsko raven dvignili na evropsko. Vse to je možno, saj imamo Slovenci sami v tujini nekaj izjemno kvalitetnih pevk: M. Lipovšek, A. Pusar – Jerič … Kriza je tudi v vodenju ljubljanske in mariborske Opere že nekaj desetletij (s krajšimi svetlimi prebliski) in tudi ta je, najmanj toliko kot pevska kriza, kriva za stanje, kakršno pač je. Morda so za vse to krivi tudi nekateri dirigenti?«

Ali se tudi sami kaj razdajate v pedagoškem (pevskem) delu?

»Niti slučajno! Tudi časa za vse to zaenkrat še ni; ob dejstvu, da sem morda doma 20 dni v letu. Predstavljajte si tako nestanovitnega, časovno za pedagoško delo neposlovnega učitelja. Sicer se pa s kolegi-pevci vedno in samo pogovarjamo o pevstvu, ki je ves čas med umetnostjo in pedagogiko. Obstajajo pa tudi taki pevski kolegi, ki o tem nočejo niti govoriti niti poslušati. Po drugi strani se pojavljajo še pedagogi, v zadnjih letih bi jih lahko naštel najmanj sedem, ki bi želeli delati z menoj in potem seveda mojemu umetniškemu imenu dodati še svoje ime. Teh pa kot formirani pevec ne potrebujem. Pevski problemi se pojavijo, ampak jih vedno rešujem sam! Morda bi mi prišel prav nekdo, ki bi mi bil stalno na razpolago, da bi me sproti v različnih vlogah in pogojih petja snemal. Vendar je to za zdaj še nemogoče.«

Kot rojen Železnikar ste prav gotovo »pravi« Gorenjec, čeprav zdaj stalno živite na Ptuju, delate pa tako rekoč »nikderdom«. Ali ste kljub vsemu še vedno trden Gorenjec?

»Po materi sem Štajerec, drugače pa le Gorenjec. Tam sem preživel tudi vso mladost; po vseh nravstvenih kriterijih pa sem vsekakor Goren'c (marljiv, trden, vzdržljiv; op. avtorja). Morda se tak še nisem izkazal pri pridobivanju šolskih diplom, vendar sem na njihov račun izpeljal rdečo nit svojega pevstva. Poleg petja vlog se je pri meni že zelo zgodaj pokazala tudi eksistenčna nuja, tako da sem za zaslužek pel že zelo zgodaj, morda celo na račun resnejšega študija.«

Sicer je pa to tudi neke vrste pevska specifika?

»Morda res. Toda mene na avdicijah in odrih še nihče ni vprašal po diplomah.«

Po mariborskem A. Chenierju (1989) ste zdaj morda v Hoffmannovih pripovedkah peli svojo največjo vlogo in vaše pevstvo gre tudi po tej premieri in marčevsko-aprilskih ponovitvah, gotovo še navzgor?

»Na repertoarju imam absolutno zahtevnejše vloge od Hoffmannovih pripovedk: kompleksna vloga Era in tehnično zahtevna vloga Arnolda. Kljub temu A. Chenierja in Hoffmanna ne podcenjujem, to le dve vlogi v vrsti mojih kreacij, številnih in uspelih vlog, o katerih pa slovenska kritika ne ve skoraj nič. Takega Chenierja ali Hoffmanna ne bi bilo brez (Rudolfa in Bachusa v Osnabrücku, brez Era v Zagrebu, Kijevu in Leningradu, brez Edgarda v Karlsruheju), brez trdega dela, premagovanja treme in nervoze na številnih tekmovanjih in avdicijah, pevske gotovosti ne bi bilo brez že omenjenega Arnolda v Rossinijevem Viljemu Tellu z maestrom N. Barezo v Splitu. Mogoče sem tudi sam kriv, da je vse to premalo znano slovenski publiki, vendar se bojim, da ne bi – kot že marsikdo – naredil iz muhe slona in zbolel za »tenoritisom«.

Sem pa vsekakor vesel, da se ob relativno pozitivni kritiki pridružujete tudi svojim ostalim kritiškim kolegom, ki so bili vsi po vrsti zadovoljni z mojo zadnjo vlogo (v Ljubljani), za razliko od tistega mariborskega Chenierja, ki ste mi ga verjetno tudi vi neupravičeno skritizirali. Morda se bom tudi na račun rutine in izkušenj, zlasti še interpretativno dvigoval.

Mislim, da se umetnost pevstva v posameznikovi karieri nikoli ne konča. V prvih obdobjih, ko vsak rešuje še številne tehnične probleme, marsikdaj trpi interpretacija. Zato je verjetno pri vsakem pevcu na začetku obdobje največje fizične in tehnične zmogljivosti, kjer se morda zapostavlja izraz, interpretacijo in kasneje zagotovo pride do obdobja, ko se pojavijo tehnični problemi, ki pa jih zdaj že rutinirani pevec zagotovo zna prikriti z močnejšim izrazom. Največ pozornosti bom namenil angažmajem v Zagrebu, kjer že v začetku letošnjega maja (1992) pojem Era, potem (vmes) v Ljubljani koncertno vlogo Črtomirja v Tomčevem Krstu pri Savici, na začetku naslednjega leta pa sta ena za drugo pred menoj še 9. Beethovnova Simfonija (z Milanom Horvatom) in 8. Mahlerjeva Simfonija («Simfonija tisočev« s Pavlom Dešpaljem).«

Kako pa sicer živite in pojete?

»Kadar gostujem v Osijeku se v športnih copatah sprehodim med kormorani v Kopačkem Ritu; če sem v Splitu, se odpeljem v Omiš in se sprehajam ob tamkajšnji reki Cetini, ali pa se v Splitu samem povzpnem na Marjan. Na Reki se dvignem na Risnjak ali Učko. Ko sem v Zagrebu, je zelo malo možnosti za stike z naravo. V Osnabrücku imam čudovit borov-smrekov gozd, pokrit z iglicami, čudovit »relax«. Z Ljubljane – se odpeljem v dolino Radovne ali v Vrata, če imam pa več časa, grem v Arboretum Volčji Potok. Ven, ven, iz mest bežim; v tišino, mir, na zrak … To je potrebno tudi za psihološki »relax«, kar je za nas pevce še toliko važnejše. In možen je edino v naravi, ki ji noben »živ bog« nič ne more, ker je že sama zase živi Bog. Vse to mi pomaga vzdrževati psihološko kondicijo in se izogibati stresom, ki v petju in nastopanju tudi so. In povsod tam, kamor odhajam iz mest poslušam tišino narave. Nenazadnje mi tudi moji trije otroci in razumevajoča ter ponosna žena Lidija pomagajo, da se včasih popolnoma izklopim, kar sploh ni slabo za duševni mir in se posvetim samo njim. Še posebej, če nam uspe ukrasti čas za pohod na Ratitovec, Jelovico ali na katerega od pohorskih smučišč.«

Dr. Franc Križnar je muzikolog, glasbeni esejist in kritik, od leta 1992 novinar in urednik na Radiu Slovenija. Rodil se je 20. novembra 1947 v Ljubljani, živi v Retečah pri Škofji Loki. Diplomiral je 1978 na Filozofski fakulteti in doktoriral 1999 na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V letih 1976-83 je bil zaposlen pri Glasbeni mladini Slovenije (v Ljubljani), nato do 1992 na Glasbeni šoli v Kranju (1984-88 ravnatelj), odtlej glasbeni urednik in novinar na Radiu Slovenija. Piše glasbene kritike, eseje (svoj čas tudi v Gorenjskem glasu), objavil je več knjig: Anton Jobst, 1990; Slovenska glasba v narodnoosvobodilnem boju, 1992; Sto slovenskih skladateljev, Sodobni glasbeni ustvarjalci, 1997; Sto slovenskih glasbenikov, 2002; Živeti z glasb /skupaj z Igorjem Deklevo/, 2006; Zvonimir Ciglič-biti ustvarjalec, 2006 ... Od leta 2005 je (kot soustanovitelj) tudi predstojnik novega Inštituta glasbenoinformacijskih znanosti Centra za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije Univerze v Mariboru (IGIZ pri CIMRS UM).