Človek in breztežnost

Kar je v svetu znanstvene fantastike in literature 19. stoletja pomenilo ime Julesa Verna, je v strogih znanstvenih krogih pomenilo ime Slovenca Hermana Potočnika v dvajsetih letih minulega stoletja.

V knjigi z naslovom Problem vožnje po vesolju (Das Problem der Befahrung des Weltraums), ki je izšla leta 1929 v Berlinu se je Potočnik na delo podpisal z nadimkom Noordung. Ameriški geostacionarni telekomunikacijski satelit SYNCON je leta 1963 zavzel natančno tak položaj, kot ga je izračunal prav Herman Potočnik. Slavni konstruktor Werner von Braun je v Potočnikovem delu videl osnovne principe načel vesoljskega potovanja in to komentiral: »Oddaljenost geostacionarne točke v vesolju od Zemlje je leta 1929 z zavidljivo natančnostjo določil stotnik avstrijske vojske Herman Potočnik«… ter dodal, da je bilo Potočnikovo delo zgodovinska prelomnica pri razvoju vesoljske raketne tehnologije. Torej je prav Herman Potočnik Noordung (so)avtor geostacionarnega umetnega satelita in vesoljske postaje na breztežnostni krožnici okrog Zemlje.

V globaliziranem svetu, v katerem sta hitrost in dostopnost do informacij danes ključnega pomena za uspeh, se je tudi vodilna država na področju vesoljske tehnologije ZDA, morala podrediti novim svetovnim trendom. Vse več tujega znanja in tehnologij vključujejo v vesoljske programe, predvsem v tistega, najsmelejšega izmed vseh, kako pripraviti človeka, da bo njegov organizem »prenesel« potovanje na Mars.

Univerza na Primorskem in Inštitut za Kineziološke raziskave - IKARUS, sta že spomladi ministru za obrambo Republike Slovenije Karlu Erjavcu predstavila raziskovalni projekt z naslovom Vpliv simulirane breztežnosti na človeški organizem ali na kratko »Bed rest«. Vodji projekta, dekan Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in predstojnik inštituta za kineziološke raziskave -IKARUS dr. Rado Pišot in dr. Igor Mekjavič z Inštituta Jožef Stefan sta projekt predstavila v ortopedski bolnišnici Valdoltra, ki je še najprimernejša za raziskave, pri katerih želijo ugotoviti vplive daljšega bivanja v breztežnostnem stanju na določene fiziološke sisteme. Dr. Pišot je ob obisku ministra Erjavca izrazil prizadevanja inštituta, za navezavo stikov z ESA (Evropsko vesoljsko agencijo) saj naša država kot ne članica težko prodre v znanstvene sfere, kjer se rojevajo projekti za 21. in 22. stoletje.

Pa smo spet pri Slovencu. Prof. dr. Dušanu Petraču, ki je Američanom in NASI dokazal, da je hlajenje, predvideno za uporabo v infrardečem astronomskem satelitu, napačno zastavljeno, zato je sam našel ustrezno rešitev in preprečil katastrofo okoli 200 milijonov dolarjev vrednega satelita. Dr. Petrač raziskuje in načrtuje tudi opremo in postopke za uporabo v breztežnostih razmerah. Po končani gimnaziji v Kranju in študiju fizike v Ljubljani je podiplomski študij opravil na UCLA (University of California Los Angeles), ter predaval na številnih univerzah južne Kalifornije. Je vodja enega najzahtevnejših oddelkov na Jet Propulsion Laboratory-u (JPL) v Passadeni. Sodeloval je pri razvoju infrardečega astronomskega satelita, mikrogravitaciji in breztežnosti na raketnih poletih, vesoljskem taksiju (Shuttle) in mnogih drugih plovilih.

Profesorja Petrača najbrž ne bi nikdar spoznal, če me z njim ne bi seznanil nekdanji dekan Fakultete za organizacijske vede v Kranju, prof. dr. Jože Florjančič, ki je dr. Petrača pritegnil k delu v kadrovskem laboratoriju FOV, da se bodo v prihodnje tudi slušatelji te fakultete lahko seznanjali s kadrovskim informacijskim sistemom in organizacijo kadrov v taki ustanovi, kot je NASA. Zanimiv mož je profesor Petrač! Človek bi pomislil, da je vsa silna energija vesolja, ki jo poklicno odkriva in vnaša v svoja raziskovalna dela v JPL-ju skoncentrirana v njem kot »mala pritlikavka«, ki bo zdaj zdaj eksplodirala. Govori z gesto rok. Jasno, razumljivo vsakomur. Visoko znanstveno latovščino najbrž hrani za posebne primere. Sicer pa so njegove misli in predavanja navadnim smrtnikom tako plastična, kot da smo vsi astrofiziki in nam je odkrivanje vesolja enako razumljivo kot prebiranje solate na trgu.

Vodilni znanstvenik pri NASI, se je tako po spletu okoliščin znašel na predstavitvi projekta, ki ga razvijata mlada, zagnana raziskovalca v okviru raziskovalnega projekta Vpliv simulirane breztežnosti na človeški organizem, finančno pa ga je podprlo tudi ministrstvo za obrambo. Projekt torej, ki ga prof. Petrač pozna, ni pa vedel, kot je dejal sam, da raziskave na tem področju potekajo tudi pri nas. Doktorjema Mekjaviču in Pišotu je v veliko oporo prof. dr. Pietro di Prampero specialist fiziologije z medicinske fakultete univerze v Udinah, ki že vrsto let proučuje fiziološke fenomene pri človeku. Pišot je na predstavitvi dejal, da na zemlji ni mogoče simulirati breztežnostnega stanja, kot ga doživljajo astronavti na vesoljskih plovilih. Za simulacijo daljšega bivanja v takem okolju so vpeljali metodo mirovanja v ležečem položaju. Številne raziskave so že dokazale, da so fiziološke spremembe kot nastanek osteoporoze, zmanjšana mišična masa in izguba tkivnega tonusa zelo podobne spremembam, ki jih opažajo pri astronavtih, ko se vračajo z vesolja nazaj na zemljo. Breztežnostno stanje zagotovo povzroča določene škodljive spremembe v človeškem organizmu sta se strinjala dr. Prampero kot dr. Petrač. Trenutno so raziskave na zemlji osredotočene v razumevanje vzrokov, je dejal di Prampero. Dr. Petrač pa je pritrdil besedam akademskega kolege z lastnimi izkušnjami o tem, kako človeški možgani ne dojemajo spremembe v drugačnem mediju in da se je koordinacije potrebno sproti učiti.

S projektom želijo ugotoviti vpliv daljšega bivanja v breztežnostnem stanju - raziskavo so opravili tako, da je 10 prostovoljcev neprekinjeno ležalo v posteljah zaprtega oddelka bolnišnice Valdoltra dober mesec dni. Določili so tudi modul za merjenje sprememb v strukturi gladkih mišic s posebno metodo vaskularne raztegljivosti, na katero so postali pozorni pri pilotih supersoničnih letal, ki so v skrajnih mejah vzdržljivosti (nad 5 g) po pristanku tarnali zaradi boleče roke.

Pred tremi leti je Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper postalo temeljno jedro, nekakšen raziskovalni inkubator Univerze na Primorskem. Danes deluje v okviru ZRS že sedem inštitutov, med katerimi je tudi Inštitut za Kineziološke raziskave, ki se je lotil pohvalnega projekta, ki bo Sloveniji zagotovo malce bolj odprl vrata v svet evropske vesoljske agencije.