Pogled na zlato medaljo

Medalja v športu pomeni zmagoslavje in pomembno je o zmagoslavju razmišljati trezno in imeti pravi pogled nanj. Ali je medalja res dejansko vse, kar je v športu mogoče doseči, pa je drugo vprašanje. Olimpijska medalja, še zlasti zlata, pomeni za športnika največji dosežek in v trenutku, ko jo je osvojil, je dejansko najboljši v svoji disciplini na svetu. Že drugouvrščeni tekmovalec je lahko močno razočaran. Še dobro se spominjam finalnega teka na 10.000 metrov iz olimpijskih iger v Sydneyju, kjer smo že pred tem pričakovali veliki obračun dveh velikanov teka na dolge proge Haila Gebreselassieja in Paula Tergata. V nadvse razburljivem zaključku teka je Gebreselassie dobesedno na ciljni črti premagal Tergata. Razlika je znašala pičlih sedem stotink sekunde. Nekaj centimetrov na razdalji desetih kilometrov, a dovolj, da je bil Haile boljši in dobil naziv olimpijski prvak. Paul Tergat, ki je bil pred tem že večkrat drugi za Hailejem na največjih tekmovanjih, je po tem nastopu zaključil kariero tekača na stezi in se podal na cestne maratone. V žepu je imel naslov svetovnega prvaka, nekaj svetovnih rekordov, le zlata olimpijska medalja mu je manjkala. Bil je dvakrat drugi. Le pika na i je manjkala, a Paul se ni vdal in še danes več kot odlično nastopa na maratonih.

Zanimiva pa je tudi spodnja zgodba, ki je povsem drugačna in iz nje lahko odnesemo marsikaj koristnega. Povzeta je iz knjige Značaj je vse, za etično odličnost v športu, avtorja Russella Gougha, ki opisuje razočaranje športnika nad neuspehom in dogodkom, ki ga je ponovno razsvetlil.

Terry Schröder je bil dvanajst let zapored eden najboljših igralcev vaterpola na svetu, to pomeni dvanajst let mednarodnih nastopov v fizično zelo zahtevnem športu in že to pomeni občudovanja vreden športni dosežek. Z ameriškim moštvom je bil štirikrat udeleženec Olimpijskih iger, dvakrat pa je domov prinesel srebrni kolajni. Iz Barcelone ni prinesel nobene in bil je potrt, jezen in razočaran, ko se je z ženo Lori sprehajal po olimpijski vasi po končanem nastopu. Ves čas ji je govoril le o tem, kako slabo so igrali, koliko napak naredili - smilil se je samemu sebi. To so bile njegove zadnje igre in ostal je brez kolajne. Le nekaj minut kasneje je na cesti srečal paraplegika, ki je bil priklenjen na invalidski voziček - do konca življenja. Bil je Kirk Gligour, v sedemdesetih eden najboljših igralcev odbojke na svetu, ki mu je športno pot prekinila nesreča med moštvenim treningom. Nikoli več ne bo niti hodil in odvisen bo od pomoči drugih. S širokim in prijaznim nasmehom je vprašal Terryja, kako so igrali s Španijo, a Terry mu ni mogel kaj dosti povedati, saj je zaprepaden obstal pred popolnim invalidom z nasmehom na obrazu in močno voljo ter veseljem do življenja. Sam pa je bil popolnoma zdrav in brez volje in cilja. Le opazoval je, ko se je v živahnem tonu Kirk pogovarjal z njegovo ženo in ta trenutek ga je razsvetlil. Tedaj in tam mu je postalo jasno, kako se lahko tako močno obesiš na zmagovanje, da to škoduje osebnemu značaju in značaju ljudi, s katerimi živiš. Terry je ponovno zaživel. Ne gre le za medalje ali razmerje med zmagami in porazi ali sliko na športnih straneh. Pomembno je dobro in pošteno se bojevati. Ta kolajna je najbolj bleščeča.