Želod za kavo, lubje za čaj

Pri hrastu (Quercus) je najbolj zdravilno lubje mladih vej in poganjkov, ki je zelo bogato s čreslovino. Pa tudi skodelica želodove kave ni od muh.

Lubje lahko nabiramo skozi vse leto. Želod, ljubek plod mogočnega hrasta, ki je tudi zdravilen, pa nabiramo jeseni. Hrastovo lubje lahko uporabimo za čaj v obliki prevretka. V liter vode damo veliko žlico lubja in kuhamo od pet do deset minut. Pijemo ga brez sladkorja. Zdravi vnetje želodčne in črevesne sluznice, črevesni katar, drisko. Pri živčnih črevesnih težavah ga odsvetujejo, priporočajo pa ga pri želodčnih in črevesnih čirih, pri vnetju ledvic in nabreklih jetrih. Koristi tudi pri zastrupitvah z gobami in nikotinom. Odlično čisti telo, zato »stiški dohtar« Simon Ašič priporoča, da ga večkrat pijemo v teh, s kemijo prepojenih časih. Pregnal bo tudi neprijetnega pivskega mačka.

Zunanje si s tem čajem lahko izpiramo rane, ognojke, čire in tvore. Lahko pa ga vlijemo v »lavor« in vanj namakamo noge. Ta nožna kopel pomaga zoper potenje nog in ozeble noge. Otekle noge zdravi mešanica iz lubja, pelina (Artemisia absinthium) in njivske preslice (Equisetum arvense). Poparimo jo s skodelico vroče vode in pijemo po žlicah. Čaj in kopel iz lubja naj bi koristila tudi pri luskavici in drugih kožnih boleznih. Čaj iz hrastovega in lubja divjega kostanja (Aesculus hippocastanum) ljudsko zdravilstvo priporoča zoper hude in pogoste driske. Dve žlički lubja na hitro prevrejo in mešanico pijejo po požirkih brez sladkorja. Zoper glavobole pa si pripravijo prevretek iz mladega hrastovega lubja in ga kot obkladek polagajo na vrat.

Še k receptu za zelo zanimivo želodovo kavo. Pravijo, da zdravi borelijo in blaži posledice kemoterapije, uravnava delovanje ščitnice, pomaga pri driskah, boleznih mehurja in ekcemih. Koristila pa naj bi tudi ljudem, ki so pretirano suhi. Pripravimo jo tako, da zrel želod olupimo, narežemo na velikost kavnih zrn, dobro posušimo pri zmerni toploti in spravimo v dobro zaprto steklenico. Kolikor zrn potrebujemo, jih pražimo okrog dvajset minut, da postanejo temno rjava, jih zmeljemo v kavnem mlinčku ali še bolje, stolčemo v možnarju v grob prašek. Želodov prašek nato pristavimo v vroči vodi in kuhamo okrog deset minut, nato odcedimo, po želji dodamo sladkor in mleko ter popijemo skodelico ali dve kave na dan. Priporočljivo je, da vmes pijemo veliko čaja za čiščenje krvi iz koprive (Urtica dioica), rmana (Achillea millefolium), regratovih korenin (Taraxacum officinale) in trpotca (Plantago lanceolata).

Zadnjič sem si skuhala skodelico želodove kave. Kar tako, da vidim, kakšnega okusa je. Najprej se mi je zdela zelo grenka in zahrbtnega okusa, a po dveh, treh požirkih mi je bila že kar pitna. Ko pa sem dodala malo mleka, je postala zanimiva in skoraj prijetna za pitje. Kljub temu da sem jo pripravila brez sladkorja, saj ga ne uporabljam ne v kavi ne v čaju, zakaj bi ga potem v želodovem »kofetku«. Človek se navadi na njegov okus, kot na vse stvari v življenju. Sicer pa, ali veste, da so naši predniki svoj čas, kadar jim je zmanjkalo hrane, to pa je bilo najbrž kar pogosto, jedli tudi želod.

Čaj iz hrastovega lubja pa naj bi dobro del tudi živini. Svoj čas so z njim zdravili živčno vročico, drisko in mevlje. Do liter čaja na dan pa so dobile tudi kobile, ki so bile neplodne. Pa še to. V Sloveniji rase več vrst hrastov. Najbolj pogosta sta graden (Quercus petraea) ali zimski hrast in dob (Quercus robur) ali poletni hrast. Srečamo lahko tudi cer (Quercus cerris), puhasti hrast (Quercus pubescens) in črni hrast (Quercus ilex). Gradenu so ljudje rekli še črepinjek, gradinec, gradnik, hrastika, rebrščak, medtem ko je bil dob tudi drobljak, gnilec, gnelc, ličnik, nitnik, pisanec, pitnek ali nižinski hrast. Slednje predvsem zato, ker naj bi v nasprotju z gradenom, ki naj bi rasel v višjih legah, dob rasel po nižinah. A v precej primerih se dob in graden lepo pojavljata kar kot soseda na istem rastišču. Konec koncev pa naj bi bila tudi zdravilnost njunega lubja in želoda povsem primerljiva.