Prešernovo gledališče najvišje na svetu!

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / petek, 27. oktober 2006 / 05:00

Festival FITAZ v La Pazu poteka na 3.800 metrih nadmorske višine. Navdušenje nad slovenskima predstavama.

»Zame drži, da tudi izpolnim vse, kar obljubim,« nama je sredi pogovora z Borutom Veselkom dejala Maritza Wilde, ustanoviteljica in direktorica mednarodnega gledališkega festivala FITAZ v bolivijskem La Pazu. Takoj za tem je nadaljevala: »Festival je bienalni in naslednji bo gotovo leta 2008. Kaj se bo medtem zgodilo z Bolivijo, tega pa ne ve nihče.«

Bolivijski festival FITAZ, na katerem se je Slovenija letos prvič predstavila s Prešernovim gledališčem iz Kranja, je Maritza Wilde prvič organizirala leta 1999 in je bil že peti po vrsti. Vsa leta poteka v bolivijskem mestu La Paz, zdaj pa obstaja resna možnost, da bi ga predsednica preselila v sosednji Peru. Maritza Wilde je bila namreč rojena v Limi in ima v Peruju ogromno gledaliških prijateljev ter pomembnih vezi, zato ji to ne bi predstavljalo velikih problemov. Selitev festivala bi bila slaba luč predvsem za Bolivijo, ki je zaradi revolucionarnih potez njihovega predsednika Eva Moralesa na očeh svetovne javnosti. Člani Prešernovega gledališča so v to andsko državo prišli v najbolj občutljivem času in so lahko iz prve roke spremljali proces vzpostavljanja nove oblasti. Prešernovo gledališče je na festivalu sodelovalo z dvema predstavama. Najprej so se predstavili s Pastirico in dimnikarjem, čudovito predstavo za otroke in odrasle znamenitega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, ki jo je v kranjskem gledališču režirala Špela Stres, like v njej pa so odigrali Vesna Slapar, Branko Jordan, Pavle Rakovec, Igor Štamulak, Bojana Fornazarič, Ciril Roblek in Robert Kavčič. Ob njeni slovenski premieri so v Večeru zapisali, da »Pravljica Pastirica in dimnikar v celoti izzveni kot dovolj premišljena in slikovita uprizoritev, ki bo najmlajše obiskovalce Prešernovega gledališča prestavila v zamaknjeni svet, v katerem vladajo drugačne koordinate in v njem otroška domišljija lahko dobi krila«. V Boliviji se je pokazalo, da ta krila lahko dobi tudi odraslo občinstvo, ki je napolnila mestno gledališče v La Pazu, saj so odrasli po številu prevladovali nad otroki. V dvorani je bilo več kot 600 ljudi, ki so do zadnjega sedeža napolnili veliko dvorano čudovitega osrednjega mestnega gledališča Alberto Saavedra Perez, zgrajenega v kolonialnih časih, in na koncu z navdušenim aplavzom pozdravili prihod prvega slovenskega gledališča na najvišji festival na svetu. FITAZ namreč poteka v La Pazu, ki leži na 3800 metrih nadmorske višine! Nastopi so bili zato tudi fizično izredno naporni, igralci so višinske probleme reševali s pomočjo kisikovih bomb v zaodrju. Pastirica in dimnikar je bila že pred prihodom najavljena kot glavna predstava letošnjega festivala, saj so fotografijo z nje objavili na naslovni strani festivalske zloženke. Na festivalu, ki je trajal od 3. do 14. oktobra, si je občinstvo lahko ogledalo 70 predstav gledališč iz Bolivije, Nemčije, Argentine, Čila, Slovenije, Španije, Francije, Nizozemske, Mehike, Urugvaja in Venezuele.

Medijska pozornost Kranjčanom

Na dan predstave je osrednji bolivijski dnevnik La Razon slovenski uprizoritvi posvetil skoraj celo stran kulturne rubrike. V članku z naslovom »Slovenski igralci v klasični pravljici oživljajo fantazijo« so med drugim zapisali: »Orožje, s katerim igralci evropskega nivoja v Prešernovem gledališču uspešno navdušujejo občinstvo, se imenuje snubljenje s pomočjo fantazije.« V tekstu citirajo direktorja Boruta Veselka, ki je povedal, kako so Kranjčani v La Paz prišli z željo, da bi gledalcem znova vrnili magičnost gledališča. »Tudi zabavo je treba povezati s potrebo po razmišljanju,« je med drugim dejal Veselko. Direktor gledališča je opozoril na problem, ko mora gledališče tekmovati s televizijo, ki nam v minuti posreduje tudi po sto različnih podob. Gledališče se temu zoperstavlja s svojo čarobnostjo in magičnostjo. Na koncu te obširne predstavitve kranjskega gledališča so zapisali, da je Borut Veselko po izobrazbi zdravnik, vendar je njegova največja ljubezen še vedno igralstvo.

Zaradi tega so Bolivijci še posebej nestrpno čakali zadnji dan festivala, ko so po uradnem zaključku in podelitvi priznanj domačemu gledališču iz mestnega obrobja El Alto ter mednarodnem festivalu Santiago A Mil iz Čila, lahko na odru videli še Boruta Veselka in Janeza Hočevarja – Rifleta v predstavi Kamni v žepih irske pisateljice Marie Jones in v režiji Vinka Möderndorferja. Tudi ta predstava je že po premieri v Sloveniji doživela zelo dobre kritike, saj so na POP TV o njej poročali: »Predstava govori o dveh prezrtih statistih, ki med neprestanim čakanjem na snemanje filma sanjarita o igralski karieri. Blestela sta Janez Hočevar – Rifle in Borut Veselko, ki sta bliskovito prehajala iz ene vloge v drugo. Skupaj sta namreč odigrala kar 14 različnih oseb.«

Nasprotje Pandurjevim spektaklom

Predstava Kamni v žepih je v Boliviji pokazala, da smo v Sloveniji dobili nekaj, kar je popolno nasprotje nekdanjim velikim spektaklom Tomaža Pandurja, a je kljub temu lahko enako uspešno. Pandurjeva gostovanja so bila znana po množici igralcev in bogati scenografiji, Kamni v žepih pa je intimna predstava s samo dvema igralcema, brez scene in kostumov. Če je Tomaž Pandur v devetdesetih letih na festival v Caracas za predstavo Divina Comedia peljal stočlansko ekipo in sceno v šestih kontejnerjih, zdaj Slovenci gledališko dvorano lahko napolnimo in navdušimo samo z dvema igralcema. Kajti natančno to sta Hočevar in Veselko tudi storila. Šeststo ljudi v dvorani je z burnim aplavzom na koncu potrdilo njuno odlično igro. Seveda so bili v pomoč španski nadnapisi, ki pa so imeli ob njuni igri le stransko vlogo. Janez Hočevar – Rifle je po predstavi zagotovil, da se bo v Bolivijo v kratkem vrnil in si zanjo vzel več časa, Borut Veselko pa se je z direktorico festivala Maritzo Wilde dogovoril za vrsto zanimivih stvari. Ena med njimi je recimo ta, da bi na prihodnji festival leta 2008, ki bo posvečen Aziji, povabili indijsko uprizoritev drame Evalda Flisarja Nora, nora. Obstaja tudi skupna želja po širši mednarodni koprodukciji, ko naj bi več latinskoameriških gledališč skupaj uprizorilo eno od slovenskih dram, s katero bi nato lahko prišli na kranjski Teden slovenske drame. Festival v La Pazu namreč že nekaj časa pozornost posveča ravno mednarodnim koprodukcijam. Letos sta tako Bolivija in Nemčija skupaj pripravili Brechtovo Mater korajžo, v priredbi in režiji Maritze Wilde. Glede na to, da si je Prešernovo gledališče s podobnimi evropskimi koprodukcijami že nabralo izkušnje, lahko pričakujemo, da bo zaživelo tudi to medcelinsko gledališko sodelovanje.

Slovensko gledališče je v Latinski Ameriki izredno privlačno in popularno. Leta 1991 je ta preboj naredil Tomaž Pandur, ki je s Slovenskim mladinskim gledališčem in znamenito Šeherezado prvič gostoval v Mehiki. Kmalu za tem so na ta kontinent začela odhajati še druga gledališča. Prešernovo je v zadnjih letih tako že gostovalo v Venezueli, Dominikanski republiki, Argentini in tudi na mednarodnem festivalu hispanskega gledališča v ameriškem Miamiju. Zdaj so tem državam dodali še Bolivijo, eno najbolj avtentičnih držav Južne Amerike, kjer so decembra lani dobili prvega indijanskega predsednika v vsej zgodovini svoje države, čeprav je Indijancev pri njih kar 70 odstotkov. Prebivalci evropskega izvora so vladali vse do lani, kljub temu da jih je le 5 odstotkov, 25 odstotkov pa je mešancev. Po zaslugi Roberta Kavčiča, organizatorja in igralca v Prešernovem gledališču, smo na pot v Bolivijo odšli opremljeni s fotografijami, na katerih sta skupaj naš dr. Janez Drnovšek in njihov Evo Morales. Fotografije so se kmalu izkazale za pomembnejši dokument od naših potnih listov, saj so odpirale številna vrata.

Evo Morales se je sicer v času festivala ukvarjal s precej drugačnimi problemi. Malo pred našim prihodom je prišlo do hudih spopadov med rudarji v rudarskem središču Huanani, v katerih je bilo 12 mrtvih in 78 ranjenih. V zraku je namreč nacionalizacija bolivijskih rudnikov, do katere naj bi prišlo v kratkem, zato prihaja med sedanjimi lastniki in vlado do velike napetosti. Žrtve teh političnih spopadov na koncu vedno ostajajo rudarji. Do rudarskih spopadov je prišlo nedaleč od mesta Potosi, v katerem so se nekoč naseljevali španski bogataši. Ti so za svoje potrebe potrebovali suženjsko delovno silo in mesto je kmalu postalo eno velikih središč za trgovino s sužnji. Pravijo, da so v tem času celo konjska kopita izdelovali iz srebra, ob njih pa seveda opremljali tudi cerkvene oltarje, haciende itd. Leta 1573 je imelo mesto Potosi 120 tisoč prebivalcev in je bilo večje od Madrida, Rima ali Pariza. Leta 1650 se je število prebivalcev Potosija povzpelo na 160 tisoč in tedaj je bilo to eno največjih in najbogatejših mest na svetu. Bilo je desetkrat večje od Bostona, o New Yorku pa se sploh še ni govorilo. Potosi je imel v 17. stoletju 80 cerkva, na desetine igralnic in zabavišč, nekaj samostanov in celo gledališče.

V tistih časih so imeli Španci v zlatu in srebru kar osemkrat večje rezerve od vse ostale Evrope. To ni nič čudnega, saj je njihovemu imperiju v enem samem stoletju uspelo nabrati kar 200 tisoč kilogramov zlata in 16 milijonov kilogramov srebra. Samo z nabranim srebrom bi lahko tlakovali pot od Potosija do Španije.

Koka je hostija podeželja

Kljub vsemu temu je Bolivija danes ena najrevnejših držav, predsednik Evo Morales pa skuša zdaj petstoletne zgodovinske krivice popraviti čez noč. Morales je kariero začel kot obiralec kokinih listov in jo nato nadaljeval z organizacijo nogometnih prvenstev ter množičnih protestov. S slednjimi je zrušil kar nekaj vlad, preden mu je končno uspelo zmagati na volitvah. Za La Paz je namreč značilno, da je vanj mogoče priti le po eni poti, ki vodi z vrha El Alto, kjer je tudi letališče. V El Altu živijo najrevnejši deli prebivalstva in ko ti s protesti zaprejo vpadnico, mesto dobesedno odrežejo od sveta. V največjem bolivijskem mestu reveži živijo na najvišjih delih, bogataših pa na mestnem jugu, ki je kar 1000 kilometrov nižje. Zato je vsako gibanje po njem zelo naporno, višinsko bolezen, ki je udarila predvsem po igralki Vesni Slapar ter organizatorju ter igralcu Robertu Kavčiču, pa so naši gledališčniki premagovali s stalnim pitjem kokinega čaja. Koka jenamreč sestavni del bolivijske kulture, saj žvečenje njenihlistovtamkajšnjim prebivalcem znižuje tlak in jih ohranja pri moči, poleg tega pa ob žvečenju izgubljajo še apetit. Toda vsa ta dejstva jim žal nič ne pomagajo, saj povsod drugod po svetu koko uvrščajo na seznam drog, zato je morala tudi bolivijska vlada leta 1992 v zadnjem trenutku spremeniti koncept svoje predstavitve na svetovni razstavi Expo v španski Sevilli. Tedaj so hoteli pred svetom razbiti predsodek do koke in v Španijo pripeljati vreče kokinih listov ter ljudem nazorno pokazati svojo kulturo, vendar jim tega niso dovolili. Verjetno bi tedaj ljudje v Evropi izvedeli celo to, da koka govori, kot je v eni od svojih andskih zgodb zapisal perujski pisatelj Enrique Lopez Albujar, ki ugo­tavlja, da ima vsak narod svoje pregrehe in razvade. Angleži imajo whiskey, Francozi konjak, Rusi vodko, Japonci sake, Nemci pivo ... Z vzhoda pa prihaja opij, ki je resnična opojna droga, nekaj povsem drugega kot koka, o kateri pisatelj pravi: »Koka je hostija podeželja. Ni ga namreč dneva, ko Indijanci ne bi z njo sprejemali obhajila. Kajti koka jih nagovarja s svojim okusom in vonjem. Toda tega ljudje, ki jo žvečijo, iz diletantizma ne bodo nikoli dojeli. Koka ima pri Indijancih in njihovih obredih podobne funkcije kot vino in kruh pri drugih narodih, kajti tudi vino in kruh v mestih izgubita svojo prvotno funkcijo in post­aneta nekaj čisto drugega.” Navsezadnje so si tudi kokain izmislili nekje povsem drugje. V Boliviji in drugih andskih deželah ga niti ne potrebujejo, tam­kajšnji kmetje pa celo ne poznajo. Pa čeprav bi ga poznali, si ga ne bi mogli privoščiti, saj na svetovnih trgih dosega astronomske cene in je zaradi tega namenjen nekim povsem drugim porabnikom. Tistim namreč, ki živijo v stresnem zahodnem kapitalističnem svetu in si s svojimi prihodki brez najmanjših problemov lahko privoščijo, da za kilogram kokaina plačajo kar 120 tisoč dolarjev, kolikor recimo stane v japonskem Tokiu. Kmečke družine v Boliviji pa recimo za obiranje kokinih listov v celem letu zaslužijo le 2000 dolarjev.

Kokain pripada neki povsem drugi kulturi. Potrebujejo ga tisti ljudje, ki prisegajo na materialne dobrine, za njihovo kopičenje pa morajo ostati budni tudi tedaj, ko jih telo ne uboga več. V takšnem trenutku nastopi kokain kot droga, ki človeka zbistri in skoncentrira, pa čeprav ima za seboj neprespane noči ali recimo z alkoholom prepojeno telo. Ko je ameriški predsednik Bill Clinton maja 1997 obiskal Mehiko, je prvič javno priznal, da v ZDA živi komaj pet odstotkov svetovne populacije, vendar v njegovi državi porabijo skoraj polovico vseh drog na svetu. Dodal je tudi, da severni Američani porabijo kar tretjino vsega kokaina na svetu. ZDA so s tem postale največje svetovno tržišče za droge, saj so recimo Američani leta 1993 za droge porabili kar 49 milijard dolarjev (od tega 31 milijard za kokain), kar je, za primerjavo, polovico zunanjega dolga Argentine.

Tudi gostovanje Prešernovega gledališča v Boliviji bo zdaj pripomoglo k temu, da bodo Slovenci bolje spoznali probleme te države, ki ji je navkljub vsem petstoletnim pritiskom uspelo zaščititi večino njenega prebivalstva, ki govori indijanska jezika ajmara in kečua. Njihove izkušnje so vsekakor na moč dobrodošle tudi za nas v Evropski skupnosti, kjer ima slovenščina na moč podoben status kot bolivijski indijanski jeziki. Ko so jih torej Kranjčani z odra nagovorili po slovensko, so ljudje v gledališču takoj začutili, da govorimo skupni jezik.