Sova odslej pod diktatom politike?

Domačijsko strankarsko kadrovanja v osrednji obveščevalni varnostni agenciji v državi.

Prvo oktobrsko nedeljo je vodenje Slovenske obveščevalne in varnostne agencije, ki je bolj znana kot Sova z veliko začetnico, formalno prevzel Matjaž Šinkovec, dolgoletni diplomat ter član in funkcionar vladajoče stranke SDS. Z imenovanjem strankarskega politika za prvega moža osrednje državne obveščevalne varnostne agencije je vlada prestopila Rubikon in po nepotrebnem spolitizirala tako občutljivo državno agencijo, kot je osrednja tajna služba.

Vlada je šele prejšnji teden odpravila nerodnost, ki jo je povzročila sama. Matjaž Šinkovec je namreč prve dni opravljal funkcijo direktorja Sove in bil hkrati še slovenski veleposlanik pri vojaški zvezi Nato v Bruslju. Šinkovca so na seji vlade pred dvema tednoma razrešili diplomatskega bremena. Ne spodobi se namreč, da je kateri koli diplomat hkrati šef tajne službe.

Če bi vlada Janeza Janše imenovala Matjaža Šinkovca, ki je v diplomaciji že štirinajsto leto, za novega slovenskega veleposlanika v Španiji, bi gotovo naredila izvrstno potezo. Slovenija namreč v Španiji zaenkrat nima svojega veleposlanika, slovensko veleposlaništvo pa je bilo ena od travmatičnih točk, na kateri je tekel nedavni spor med predsednikom vlade Janezom Janšo in predsednikom države Janezom Drnovškom.

Dosedanjemu slovenskemu veleposlaniku v Španiji Tomažu Lovrenčiču – ki je, zanimivo, pred debitantskim vstopom v diplomatske vode vodil Sovo, še prej pa je bil zaposlen v kabinetu predsednika vlade – je mandat ugasnil na začetku poletja. In čeprav je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel še tako vehementno hitel zatrjevati, da delo na veleposlaništvu v Madridu poteka običajno, situacija v očeh evropskih držav in dobro naoljenega diplomatskega stroja ni običajna. Temeljno dejstvo je, da Rupel vse doslej še ni našel ustrezne zamenjave, danes petinpetdesetletni Matjaž Šinkovec pa bi bil gotovo idealna zamenjava.

Šinkovec, ki je leta 1992 postal prvi slovenski veleposlanik v Veliki Britaniji in na Irskem, leta 1999 je postal prvi mož misije na sedežu vojaške zveze Nato v Bruslju, je po osnovni izobrazbi za nameček profesor angleškega in španskega jezika s književnostjo. Štirinajstletna diplomatska izkušnja, ki je bila prekinjena za dve leti, ko je vodil sektor za Nato na zunanjem ministrstvu, je naslednji argument, proti kateremu Rupel prav tako ne more oporekati.

Vlada in njen predsednik Janez Janša sta imela povsem drugačne načrte. Predčasno so razrešili dosedanjega direktorja Sove dr. Iztoka Podbregarja, ki je tajno službo vodil od leta 2002. Na njegovo mesto je Janševa vlada imenovala Matjaža Šinkovca, vidnega člana vladajoče SDS. Prednosti, ki smo jih prej navajali, če bi bil imenovani v igri za položaj slovenskega veleposlanika v Španiji, so v tem primeru dobile negativni predznak.

Dr. Podbregar, ki je odšel »na lastno željo« in bo kariero nadaljeval na visoki šoli za varnostne vede, je bil pred prihodom v Sovo načelnik generalštaba Slovenske vojske ter ima čin generalpodpolkovnika in se ponaša z doktorskim nazivom. Za nameček je bil dr. Podbregar pred imenovanjem za prvega moža Sove zadolžen za nacionalno varnost.

Matjaž Šinkovec je resda strankarski prvoborec novejše slovenske zgodovine. Bil je soustanovitelj stranke SDS, demokratično koalicijo, ki je leta 1990 zmagala na prvih demokratičnih volitvah, pa je prav on poimenoval Demos. Pred vstopom v politiko se je za vsakdanji kruh boril v sindikatih, v prostem času pa se je ukvarjal z znanstveno fantastiko in proučevanjem neznanih letečih predmetov.

V zavest širše javnosti se je Šinkovec morda najbolj vtisnil s sprejemom porno zvezdnice Ciccioline na njenem gostovanju po Sloveniji in težavami s slovensko kriminalistično policijo. Slednja je ob obdelovanju kriminalnega početja hrvaškega državljana Mateta Stepića, ki je kot podnajemnik stanoval v Šinkovčevem prostornem stanovanju v središču prestolnice, razkrila domnevno kaznivo dejanje, ki naj bi ga zagrešil tedanji slovenski veleposlanik v Londonu.

Ljubljanski kriminalisti, ki jih je tedaj vodil Jaka Demšar, so Šinkovca utemeljeno osumili storitve kaznivega dejanja davčne utaje od najemnine v višini 343.000 tolarjev. Še več, na policiji niso skrivali zadovoljstva, da so razkrili jasen primer storitve kaznivega dejanja. Drugače je menilo okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Kazensko ovadbo zoper Matjaža Šinkovca so namreč zavrgli s sklepom. Razlogi za takšno ravnanje niso znani.

Pred dvema letoma se je Šinkovec neuspešno potegoval za položaj evropskega poslanca SDS, istega leta pa je uspešno promoviral v člana strokovnega sveta SDS. Kasneje se je pojavljal kot morebitni strankarski kandidat za položaj zunanjega ministra, vendar je mandatar Janša dal prednost prebežniku iz LDS dr. Dimitriju Ruplu.

Sova, ki je neposredno podrejena predsedniku vlade oziroma vladi, je po svojem statusu samostojna in apolitična služba. Zagotovo bo predsednik vlade na vodilni položaj imenoval le osebo, ki ji domala brezmejno zaupa. Povsem samoumevno se je zdelo, da na ta položaj ne more priti aktivni član katere koli politične stranke, saj podobne omejitve veljajo tudi za policijo, vojsko in sodstvo. Vendar se je politično kadrovanje vseeno zgodilo. Nekdaj vladajoča LDS se je s političnim kadrovanjem v osrednji slovenski tajni službi opekla že na začetku slovenske samostojnosti, ko je bila tedanja varnostno-informativna služba občutljiva in krhka zaradi svoje preteklosti. Sova je namreč pravna naslednica zloglasne službe državne varnosti oziroma udbe.

Kakor koli že, leta 1993 so za direktorja Sove imenovali Janeza Siršeta, nekdanjega ministra za turizem. Sirše je sicer bil dolgoletni sodelavec tedanjega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška in je izhajal iz LDS. Siršetov mandat se je predčasno iztekel, njegova obveščevalna avantura pa je trajala pičlega pol leta. Dr. Miha Brejc, ki je vodenje tajne službe prevzel pred osamosvojitvijo, se je politično aktiviral šele kasneje.

Novopečenemu direktorju Sove Matjažu Šinkovcu se je ob prevzemu svojega novega poslanstva lahko smejalo, češ da je prevzel vodenje tajne službe, ki je nekoč vohunila za njim osebno. Vendar Sova danes ni več politična policija ali vsaj to ne bi smela biti. Politično motivirano vodenje tajne službe se je v novejši slovenski zgodovini končalo klavrno. Tudi Siršetov naslednik Silvan Jakin, ki je bil očitno bolj naklonjen tedanjemu obrambnemu ministru Janezu Janše kot premieru, se je poslovil po nekaj mesecih. Vprašanje je, kako se bo tokratna zgodba končala. In predvsem, s kakšnimi posledicami.