Tako smo bili vajeni

Veliko zlo so bili splavi, ki jih ni bilo malo.

Ko so otroci začeli hoditi, so bili tako fantki kot deklice v krilcih brez spodnjega perila. Na ta način so otroci lahko lulali in kakali in jih ni bilo potrebno kar naprej preoblačiti. Sogovorniki so vedeli povedati, da se je velikokrat zgodilo, da je kdo stopil v kakce, ki jih je bilo zmeraj, če ne drugje, polno pod klopjo, kamor so se otroci zatekli, ko so začutili, da morajo na stran.

Cepljenje, bolezni

Umrljivost žensk med porodom je bila na širšem območju Žirov zelo nizka. Kljub nemogočim pogojem, ko o kakšni posebni čistoči ni bilo ne duha ne sluha. Otroke so začeli cepiti proti davici in kozam že leta 1920. Kljub temu so te bolezni bile dokaj pogoste. V času, ko še niso poznali antibiotikov, so preživeli le najmočnejši in najodpornejši. Za škrlatinko na primer so morali ležati več kot šest tednov v strogi karanteni. Ta bolezen je pustila tudi hude posledice: vnetje ušes in srčne mišice. Med otroki je bilo veliko glist, želodčnih obolenj in drugih vnetij.

Če so jih bolela ušesa, so jim v zunanje uho vlili toplega olja.

Brinovo olje pa je bilo univerzalno zdravilo, ki je pozdravilo vse od črvičenja v trebuhu do prehlada. Za koprivnico je zdravnik predpisal grenko sol, ki jo je bilo treba piti po potrebi, imela je okus po sodi bikarboni.

Veliko otrok je zbolevalo za mumpsom. Zaradi glavobolov je bilo potrebno mirovanje. Vendar se je dogajalo, da je bila kdaj pa kdaj zunanja oteklina le neznatna. Tako Tončka pove, da ji oče ni dovolil počivati, ker ni bila nič otekla. Toda oteklina je udarila navznoter, v glavi se ji je začel nabirati gnoj in zdravnik ji je prerezal uho v zadnjem trenutku, da se je gnoj iztekel. Ko mu je mama prinesla edino brisačo v hiši, jo je zavrnil z besedami: kar spravite jo, saj lahko že kmalu pride še župnik.

Nekateri otroci so (tako kot danes) radi vtikali kamenje ali kaj drugega v nos ali uho. V takih primerih pa so se zmeraj odločili za bolnišnico.

Ob pljučnicah in prehladih so si pomagali z lanenim semenom. Pogreli so ga in ga dajali otrokom na prsi.

Proti bolečim zobom so se borili na zanimiv način: ali so zažgali kos vrvice in potem vdihavali dim, še bolj pogosto pa so imeli pri roki kos mrzlega železa, ki so si ga tiščali na obolelo mesto.

Posebno mesto so imele bradavice. Povedali so mi, da so si jih najhitreje odkrižali z zagovarjanjem. Vendar je bilo o tem v Občasniku že nekaj pisanega, zato bom to, izredno zanimivo poglavje, preskočila.

Med ženskami je bilo veliko tuberkuloze, pljučnic, tetanusa, trpele so zaradi povešenih maternic. Ljudje so si pomagali z domačimi čaji, obiskali so domačega padarja, v nujnih primerih, ko jim je šlo že pošteno za nohte, pa so poiskali pomoč zdravnika. Dokler le-tega ni bilo, so se odpeljali celo do Ljubljane.

Ko je bil otrok nezaželen

Veliko zlo so bili splavi, ki jih ni bilo malo. Brez zdravnikove pomoči bi marsikatera ženska, ki se je zatekla v to skrajno dejanje, izkrvavela. Po pričevanju zdravnika se je zgodilo, da je iz nožnice potegnil koren, lasno sponko ali kakšno drugo korenino. Ne zmeraj, zgodilo se pa je. Posledica doma narejenih splavov je bila sterilnost.

Tako so mi povedali zgodbo o neki ženski, ki so ji že kot otroku poškodovali obrazni živec med ruvanjem zoba. Tako ji je usta vleklo v desno smer in zato so se ji snubci izogibali. Vse sestre so se že poročile, sama pa je ostala pri bratu, ki je prevzel kmetijo, za teto in deklo. Živela sta bolj vstran od drugih ljudi in ker tudi bratu ni preveč dišalo, da bi zapravljal čas za letanje za ženskami, si je postregel kar doma. Pravili so, da se mu sestra ni preveč upirala, ker je bila že od malega navajena, da je moške treba ubogati. Šele ko je zanosila, se je začela zavedati svojega greha. Bilo jo je preveč sram, da bi kogarkoli vprašala za nasvet. Z navadno žlico si je skušala pomagati in spraviti otroka iz sebe. Pri tem se je večkrat ranila in če je ne bi, vso krvavečo, našli nečaki, bi umrla.