Medžugorska Kraljica miru

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Najprej sem dolžna popravek in opravičilo. V prejšnjem nadaljevanju se mi je zapisalo, da se je večerne svete maše in drugih verskih pobožnosti udeležilo nekaj deset tisoč ljudi, pravilno približno število je nekaj tisoč ljudi. Tiskarski škrat pač, ki je v novinarstvu na delu pri marsikaterem prispevku, če se malce pošalim.

Naslednji dan smo romali na Crnico. Na drugi najsvetejši hrib nad Medžugorjem, na katerem se je sveta Devica Marija 24. junija 1981 prvič prikazala šestim otrokom iz takrat še majhne hercegovske vasice. Zakaj prav otrokom? Verjamem, da zaradi njihove nepokvarjenosti, nepreračunljivosti, čistosti, nedolžnosti. Od takrat se na Crnico zgrinja (tokrat brez pomote) milijone romarjev. Prihajali so tudi med zadnjo vojno, saj na ta hercegovska tla ni stopil škorenj oboroženega dejavnega vojaka. Niti domačega niti pripadnika tujih oziroma mednarodnih vojaških sil.

Križevac me je izučil in sem bila tokrat previdnejša. Ob vznožju hriba sem pri enem od številnih »krošnarjev« kupila oporno leseno palico z vžganim napisom Medžugorje. Bila mi je v veliko oporo.

Ponoči je v soju luči Marijina božja pot od daleč videti kot rožni venec. Ob poti stojijo izklesane kamnite Marijine podobe, ob katerih se moli rožni venec. Pod Petrovim vodstvom ga je molila tudi naša skupina. Vsak zase je v molitvi izpostavil svoje prošnje, zahvale in se priporočili Mariji, naj nas in naše najdražje spremlja na naši življenjski poti.

V primerjavi s Križevcem je Crnica na neki način celo napornejša romarska pot. Še zlasti v primeru dežja. In preteklo noč je deževalo in pot je bila spolzka, kar je zahtevalo dodatno previdnost.

Kamenje na poti je resda precej nižje kot na Križevac in nog ni treba dvigovati trideset ali celo več centimetrov visoko. Iz zemlje se dvigujejo morda le za človekovo dlan, a ležijo tako blizu drug drugega, da si ob nepremišljenem hitro zvijete gleženj. Že res, da se to ni zgodilo nikomur, kar z mirno dušo pripisujem Marijini pozornosti in dobrotljivosti, a človek nikoli z gotovostjo ne ve. Pripomnila sem: »Če bi bil človek na svojih vsakdanjih življenjskih poteh, razmišljanjih in sprejemanju odločitev tako previden, kot je na tej poti, bi bil veliko srečnejši. Morda tegob niti ne bi poznal.« Vsi v moji neposredni bližini, ki so moj miselni preblisk ujeli, so se z njim strinjali.

Na cilju smo posedli okrog Marijinega kipa, obdanega z nizko kamnito ograjo. Vsak je bil sam s seboj in s svojimi mislimi.

Ob čutni bližini medžugorske Kraljice miru sem bila v mislih pri svojih domačih in pri težavah, s katerimi se zadnji dve leti in pol srečujem in spopadam. (Se nadaljuje.)