Pobeg iz realnosti

Z ogromnim nahrbtnikom na eni in smučkami na drugi rami stopim z nihalke in vase globoko potegnem svež oster zrak. Večeri se, z neba pa rahlo naletavajo drobne snežinke. Hitro si oprtam nahrbtnik, nataknem smuči in se poženem za Nejcem, ki je že izginil proti zadnjemu Voglu. Vijugava po sveže potegnjeni progi, se poganjava v klance, zadihana snameva smuči in kar peš trmasto zagrizeva v zadnjo strmino. In jo le zagledava, skrito med belimi »kuclji«, hišico iz temnega lesa z rdečimi okni in zelenimi polkni, izpred katere nama veselo maha Jan. Na kotni mizi je že postavljen lonec s testeninami in še eden s toplo juho, zraven pa kraljuje debel hlebec domačega kruha.

Dni do »pobega iz realnosti« sem nestrpno odštevala, vse odkar naju je nekaj tednov prej s predlogom razveselil Jan. Izboril si je prost konec tedna, hišico planinskega društva, povabil še Žana in Ino in tako smo skupaj uživali v treh prekratkih dnevih na idiličnem Voglu. Brez vode, brez elektrike in brez interneta – balzam za dušo, ki je bila tako zelo naveličana te edine povezave s svetom, a je tokrat oživela, srce in oči pa so opazile prej spregledane trenutke. In tako smo se v sveža jutra prebujali ob vonju kave, ki jo je skuhal prvi, ki so ga ob zgodnjih urah zamikale sveže potegnjene strmine, na popoldanski pavzi navdušeno razpredali o smučarskih užitkih po nežnem pršiču, ki se mu Nejc kar ni mogel upreti, nastavljali lica toplemu soncu ter zvečer v tišini opazovali z milijoni drobnih zvezdic posuto nebo.

In prav večeri so bili tisti najlepši, ko smo prijetno utrujeni od celodnevne smuke sedeli pred hišico in spremljali utapljanje sonca za zadnjimi vrhovi in vztrajali vse do trenutka, ko sta nas mraz in tiho oglašanje želodca pregnal v toplo notranjost. Tam je v štedilniku na drva že na vso moč prasketalo, v loncu je brbotala »juha iz vrečke«, fantje pa so v pečico porinili še pikantne klobasice in poln pekač prebranca. Pogovor tako kot ogenj ni nikoli potihnil, zdi se, da se je v zadnjih, na pogled tako dolgočasnih in enoličnih mesecih nabralo toliko novega, omembe vrednega, razpravljati je bilo treba o potepih v preteklosti in o pričakovanjih svetlejše prihodnosti.

Medtem ko se je nad štedilnikom sušila premočena smučarska oprava, so se pri kotni mizi ob plinski svetilki kovali načrti za poletje in ponovna druženja v majhni kočici, druženja brez vsiljivega interneta, druženja ob dobrem vinu in slastni hrani, kovali so se načrti za potovanja in izlete, za užitke, ob katerih zaigra srce in zavriska duša.