Slika za zdravilo domotožja

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / petek, 27. oktober 2006 / 05:00

Sonja Bavdaž, rojena Čop na Jesenicah, živi od leta 1972 v Grebinju na Koroškem. Čeprav riše in slika že od otroštva, se prvič predstavlja na samostojni razstavi.

Med Slovenci, ki so leta 1945 bežali na Koroško in čakali na negotovo prihodnost v begunskem taborišču na vetrinjskem polju pri Celovcu, je bila tudi Sonja Čop, rojena v tistem delu Jesenic, ki mu še danes pravijo »Za štreko«. Zelo rada je risala in je v taborišču Peggetz pri Lienzu v kapelici kar z vodenimi barvicami narisala sv. Nežo. Ker slikarsko nadarjeno dekle ni moglo v umetniške šole, se je v slikanju izpopolnjevala kar sama, o skrivnostih te umetnosti pa je skušala zvedeti čim več iz knjig o velikih slikarjih. Leta 1948 je Čopova družina odšla v Argentino, v Buenos Aires. Leta 1954 je Sonja v Riu v Braziliji želela obiskati teto, v Sao Paulu pa sodelovati na evharističnem kongresu. Na letališču v tem mestu je spoznala Marka Bavdaža iz Škofje Loke, ki je bil takrat že med bolj znanimi brazilskimi arhitekti. Poročila sta se in živela v Braziliji do leta 1972, ko sta se s sinovoma Markom in Joškom preselila v Grebinj na Koroškem, kjer živi 78-letna Sonja Bavdaž še danes. Mož Marko, ki je umrl leta 1999, je namreč študiral v Gradcu in je do odhoda v Brazilijo delal na Koroškem, na katero je bil zato še posebej navezan. O vrnitvi domov, v takratno Jugoslavijo, pa ni imelo smisla niti pomisliti. Tudi mlajši sin Joško je že pokojni. Marko pa je doktor fizike. Živi na Nizozemskem, kjer vodi enega od oddelkov evropske vesoljske agencije.

Sonja Bavdaž svojih slik doslej ni nikoli pokazala na samostojni razstavi. V torek pa so v galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano odprli njeno prvo samostojno razstavo slik, ki so nastale v Braziliji in v domačem Grebinju na Koroškem, in ikon, ki jih je začela slikati po moževi smrti.

»Že v taborišču na Koroškem sem beguncem narisala slovenske hribe in jih tako tolažila v hrepenenju po domačih krajih. Tudi v Argentini sem slikala Triglav, Bled, Bohinj, Brezje in slike podarjala prijateljem v spomin na domovino, v katero dolgo niso smeli. Srečna sem bila, da so jim moje slike toliko pomenile. Zakaj bi jih potem še razstavljala? Tokrat so me pa le pregovorili,« je povedala jeseniška rojakinja, ki je v tujem svetu ostala zavedna Slovenka.