V soseščini Kamniških Alp

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / torek, 24. oktober 2006 / 05:00

Veliki Zvoh (1971 m) - Vrh Korena (1999 m) - Kompotela (1989 m): Krvavec pozimi obiskujejo smučarji in deskarji, poleti s svojo čudovito floro privablja zeliščarje, obenem pa je kolesarski vzpon na Zvoh izziv za vsakega gorskega kolesarja. A vendarle je Krvavec tudi prijetno izhodišče za lepe planinske ture.

"Baje je cesta na Krvavec skoraj do vrha asfaltirana," mi je zadnjič rekla sorodnica. Skomignila sem z rameni in se takoj v naslednjem trenutku odločila, da se v soboto zapeljem do Gospinca, da vidim, kakšna je cesta, ter obiščem vrhove, ki ležijo za Velikim Zvohom.

Zapeljala sem se preko Cerkelj do Gradu, kjer sem zavila proti Šenturški Gori. Po dobrih dveh kilometrih me je smerokaz usmeril proti Ambrožu pod Krvavcem. Ovinkasta cesta, ki vas pripelje vse tja do Gospinca, kjer je končna postaja krvavške gondole na višini 1491 metrov, je lepo urejena. Ali je dobro, da je asfaltirana ali ni, je predmet debate.

Ob cesti sem pustila avto, se preobula in se odpravila proti Zvohu. Hoja po cesti, kjer se vozijo gorski kolesarji, bi bila, kot Gorenjci radi rečemo, "okol rit u varžet", zato je najbolje, da se povzpnete kar preko smučišč. Zoprno in naporno, a drugače ne gre. Najprej vzpon do Tihe doline, tam sem se povzpela po skrajno desnem smučišču (gledano s smeri pohodnika). Vzpon čez Njivice je prestrm; vam bo pobralo vso voljo. Na vrhu Tihe doline se lahko usmerite proti Razorju in od tam naprej na Zvoh, moja varianta pa je potekala po levi strani pod sedežnico, preko tistega smučišča, ki je pozimi posut s številnimi kuclji. Na vrhu Zvoha vas bodo markacije usmerile levo mimo namakalnega bazena. Številne klopi ob bazenu vas bodo verjetno kot magnet vabile in glede na dolgočasno in naporno hojo po smučišču si pet minut počitka res lahko privoščite. Prestopiti bo potrebno iz jeklenice narejeno ogrado, ki označuje konec smučišča, na drugi strani pa vas tudi čaka skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Od tu naprej pa pazljivo. Začenja se namreč grebenska pot proti Ježu in preko njega, zračna grebenska pot, kjer se predvsem na levi strani odpira razgled proti planini Dolge njive globoko pod nami. Kmalu se greben razširi v vrtačo, kjer je gorski travnik. Nepričakovano sledi strm spust. Teren ne dopušča napak, zato previdno. Pot je speljana okoli "ven štrleče" skale in pred vami se pojavi precej visok kamin. Dobro vzdrževana jeklenica in nekaj klinov oz. stopov močno olajšajo vzpon po tem zelo krušljivem kaminu. Pot se bo še nekaj časa strmo dvigovala, ko pa boste na vrhu, je najtežje že za vami. Pred seboj boste zagledali Vrh Korena, od katerega vas loči še nekaj uživaške hoje. Na veliki skali naj vas ne zavede markacija, ki kaže smer proti Cojzovi koči in proti Mokricam. Sledite smeri Cojzove koče, kajti okoli ovinka, je še ena, ki vas usmeri navzgor do Vrha Korena. Tam najdete še en žig, še eno vpisno knjigo in čudovit razgled. Grintovec, ki je odtod videti kot orjaška piramida, nedostopen in strm, je v resnici precej bolj priljuden.

Z Vrha Korena se spustite nazaj na pot, zavijete levo in nadaljujete v smeri Mokrice. Kompotela je travnati vrh, ki ste ga lepo videli že z Vrha Korena. Morda boste sledili markacijam, ali pa tudi ne, orientacija ni težka, in katerokoli pot preko travnika boste ubrali, vas bo pripeljala na vrh, ki ga označuje možic in manjša skala, kjer piše Kompotela 1989 m. Možicu sem dodala en kamen, ter si privoščila malico ob enkratnem razgledu. Že Vrh Korena je razglednik, a občutek sem imela, da je Kompotela še boljši, kljub temu da je nižji. Dolina je bila ovita v meglo in oblake, a me sploh ni motilo; važno mi je bilo, da imam pred seboj ogromne gmote skalovja Kamniško-Savinjskih Alp. Kočna, Grintovec, Dolgi Hrbet, vse tri Rinke, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Planjava, Ojstrica. Iz doline so se dvigovali termični oblaki, a tam spodaj se je še vedno dalo razbrati Lučkega dedca, pa greben Konja in Rzenika. Desno od njih Velika planina, zadaj, slabo vidna, a vendarle, Raduha.

S Kompotele sestopite nazaj po markirani poti. Na eni od skal je s puščico označeno Vrh Korena desno, vi pa krenete levo navzdol po poti, ki sicer ni označena. Vzpnete se še na Košutno in se od tam spustite na planino Koren, kjer je velik stan. Ko prečite planino, vas čaka še en spust, in nato, za piko na i, še strm vzpon in dosegli boste Kriško planino. Od tam se vzpnete po smučarski progi, ki pozimi omogoča smučanje v smukaški preži, in se spustite do Gospinca.

V vsem dnevu sem, tam zadaj, za Krvavcem srečala le en par in pastirja, ki je iskal izgubljene ovce. Posušeni kravjeki so me opomnili, da ta svet le ni tako osamljen, kot se zdi na prvi pogled; a gorska samota je včasih zelo dobrodošla.