Tako smo bili vajeni

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 20. oktober 2006 / 05:00

Če otroci niso hoteli spati, so jim v usta dali cunjo, ki so jo prej namočili v žganje.

Kako so hranili dojenčka?

Osnovna hrana je bilo kravje mleko. Pri treh mesecih so v mleko že nadrobili kos kruha, in ko se je kruh dodobra namočil, je potem mama zajela z žlico, si jo nesla v usta, požvečila in potem to prežvečeno hrano dajala otroku. To navado so nekatere ženske obdržale še vse do nedavnega. Niti protesti babic in zdravnikov skrajno nehigieničnemu običaju niso mogli do živega. Da je to res, lahko sklepamo po tem, da še danes marsikatera mamica skrbno poliže dudo, preden jo da svojemu dojenčku v usta. Ko so hranile otroka stare mame ali tete, so počele podobno.

Če je otroka zvijalo v želodcu, so dobili kamilični čaj. Če niso hoteli spati, so jim v usta dali cunjo, ki so jo prej namočili v žganje. Otrok je cuzal, zaspal in tako dal staršem mir, da so lahko v miru delali. Pri šestih mesecih, v času, ko so začeli rasti zobje, so jim dlesni obilo mazali z rdečim vinom, ker to, baje, spodbuja hitrejšo rast zob. Ta običaj se je prav tako ohranil do današnjih dni.

Tudi to se je dogajalo

Med tistimi, ki so živeli na meji med Jugoslavijo in Italijo, so hoteli ali ne, vladale posebne razmere prav zaradi graničarjev. O tem, da so jugoslovansko mejo branili možje iz Srbije, Črne gore, Šiptarji, se ne govori kaj dosti. Med njimi so razsajale tudi nekatere spolne bolezni. Po pričevanju očividcev in po ustnem izročilu so bili zelo divjaški, povsem drugačni od Italijanov, ki so bili dokaj vljudni in kavalirski. Graničarji so izkoristili veliko žensk, zlasti so imeli na piki tiste, ki so bile malo zaostale.

Kadar so se gonili kot psi, jim je bila vsaka dobra.

Pripovedovali so mi zgodbo o neki ženski, ki jo je neki Šiptar ujel v gozdu, brutalno izkoristil (posilil) in če ne bi prišla mimo dva domačina, bi jo gotovo ubil.

To pa se je zgodilo nekemu drugemu fantu. Na njegovo dekle je eden izmed graničarjev vrgel oči. In ker ga dekle ni maralo, so njenega fanta hladnokrvno ustrelili in ga potem zvlekli na drugo stran meje, češ da so ga morali ubiti, ker je hotel pobegniti.

Še zmeraj pa med ljudmi kroži zgodba o nekem dekletu, ki je, med posilstvom, zanosilo. Bila je zelo pobožna in se je zaradi svojega stanja zelo sekirala. Ko je rojevala, je oslepela.

Spet druga zgodba pripoveduje o ženi, ki je bila že poročena, vendar to za graničarje ni bila nobena ovira. Dva sta jo počakala ob poti, ko se je vračala od večernic. Zvlekla sta jo v grmovje in jo posilila. Ko je čez devet mesecev rodila, je bil otrok temne polti, tak kot eden od posiljevalcev. Spravila je otroka podse, in ko se je ulegla nanj, se je zadušil. Ženska pa ni bila od tedaj naprej nikoli več pri pravi pameti.

Naj te krstim v imenu očeta in sina in Svetega duha

Otroke so še med obema vojnama nesli h krstu takoj po porodu. Za to so imeli zelo dober razlog, saj je bila umrljivost med dojenčki zelo visoka, nihče pa ni hotel, da bi dojenček umrl brez zakramenta. H krstu so ponavadi odnesle kar babice same. Če pa je bila skrajna sila, je babica otroka lahko krstila tudi sama in je ta obred bil tudi veljaven. Veliko otrok se je v mrzli cerkvi prehladilo, saj so bili ponavadi zaviti le v kakšen suknjič. Zgodilo se je celo, da je neki babici spodrsnilo, otrok je padel na tla in se ubil.

Eden izmed otrok je gotovo dobil ime po svojih starših, starih starših ali botrih. Nekateri pripovedovalci so trdili, da župniki še po 1. sv. vojni niso hoteli krstiti nezakonskih otrok. Vendar pa sem pri vseh duhovnikih, ki sem jih poklicala, dobila odgovor, da se to »praktično« ni nikoli zgodilo.

Kar v birtah zavijmo, pa bo

O tem, kako bodo otroka oblekli včasih sploh niso razmišljali. Navada je bila, da so ga takoj po rojstvu zavili v kakšno staro rjuho, v rokav, birtah, moške, ponošene spodnjice ali so ga pustili ogrnjenega, na topli peči. Pozneje se je uveljavil običaj, da so dojenčke povijali kot štručke. To se je dogajalo še moji generaciji. Plenic pri hiši nikoli ni bilo v izobilju. Tudi sama se spominjam, da mi je mama zmeraj pripovedovala, da je imela komaj deset plenic, ki jih je sproti prala. O kakšnih drugih oblačilcih za dojenčke ni bilo govora. Ženske so prale zunaj, zato so, zlasti pozimi, pogosto zbolevale za pljučnicami.