Iveri z Grintovcev

Letos umrli arhitekt in gorenjski rojak Vlasto Kopač (1913-2006) je bil tudi velik planinec. V mesecih pred smrtjo je svoja izbrana planinska dela zbral v knjigi, ki je izšla poleti. Tako žlahtne in starožitne planinske knjige že dolgo ni bilo.

»Če hodiš v Grintovce že dlje časa z odprtimi očmi in ti niso skalni špiki le prijeten mik za oko, gorska pobočja pa kraj lagodnega oddiha, boš postal prej ali slej domač v gorovju nad Bistrico. V odročnih zakotjih boš naletel na robate može žuljavih rok in preudarnih besed, ki sta jim sekira in cepin udelala dlani. Če bo tako naneslo, da boš kdaj posedel z njimi, bo ta ali oni načel eno tistih zgodb o drznih streljačih, o drvarjih in gonjačih, o ovčarjih in nosačih, o sečnji lesa v strminah in garanju v robeh. Bistro te pogledajo, ko pade beseda o gamsu ali srnjaku … Če te ne zapeljejo legendarni prizvok, romantični navdih in starinska patina teh zgodb, boš iz njih povzel, da so pogumni možje, o katerih je govora, že pred pojavom alpinistike v Grintovcih opravili drzne podvige in preplezali smeri, ki še danes zbujajo naše spoštovanje …« Te besede so bile zapisane in prvič objavljene v Planinskem vestniku leta 1947. Šestdeset let pozneje že davno ni več pogumnih mož, s katerimi se je avtor še družil, letos spomladi se je poslovil tudi on sam. Planincem je kot nekakšno oporoko zapustil svojo knjigo.

Iveri z Grintovcev je naslov knjige Vlasta Kopača, ki jo je izdala založba Planinske zveze Slovenije kot svojo 275. publikacijo in kot šesto knjigo v zbirki Med gorskimi reševalci. Gradivo je z avtorjevim sodelovanjem zbral in uredil zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič, opremo in številne risbe je prispeval avtor sam. Veliko delo je opravil urednik; na začetku je njegov predgovor, na koncu dragoceni in nadvse zanimivi slovarček (Manj znani izrazi in besede). Kopačevih tekstov je dvajset: Obledele podobe iz Grintovcev, Pomenki na poseki, Severna stena Turske gore v snegu, Zavetišče pod Skuto, Kako smo po vojni začeli znova, Iglu na Malih podeh, Nekaj etnografskega gradiva iz Kamniških Alp, Velikoplaninska pastirska bajta in nekaj njenih značilnosti, Kapela Marije Snežne na Veliki planini, Pastirska torila z Velike planine, Andrejkova Manca z Velike planine, Gorski vodnik in reševalec France Erjavšek, V spomin Karlu Tarterju, Alpinist in gorski reševalec Pavle Kemperle, V steni Kogla zapisan spomin, Na ogledih v Štruci, Iz Kokre čez Kočno v Konec, Iz preteklosti Velike planine, Kati in Zefa z Dovje ravni, Krajevna imena na prisojni strani Grintovcev. Besedila so bila že objavljena v raznih publikacijah, največ v Planinskem vestniku. Izjema je opis prečenja iz Kokre čez Kočno v Konec, ki je v knjigi objavljen prvič.

O pastiricah in ljudskih umetnicah Kati in Zefi z Dovje ravni je Kopač zapisal, da »sta iz čistega veselja ustvarjali drobne umetnine«. Šlo je izrezljano leseno »pisavo«, s katero so pastirju označevali sir (»trniče«). Nekaj Zefinih pisav je študent Kopač že pred vojno odnesel v dolino in jih pokazal svojemu profesorju Jožetu Plečniku. Ta jih je odtisnil v plastelin, jih nato sredi risalnice razvrstil po mizi in okoli nje zbranim študentom dejal: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.« Urednik Malešič pa je svoj predgovor v Kopačevi knjigi naslovil takole: »Drobne umetnine iz čistega veselja«. Kopačevo oznako za umetniško delo obeh pastiric je domiselno uporabil še za oznako Kopačevega dela samega. Njegovi zapisi in risbe so namreč dejansko prav to – drobne umetnine iz velike ljubezni do gora.

V velikem intervjuju, ki sva ga naredila leta 1995, ob 50-letnici osvoboditve iz nacističnih koncentracijskih taborišč, mi je Vlasto Kopač povedal, da se je od dvojnega dachauskega gorja, nemškega in slovenskega, obakrat ozdravil v gorah. Gore so bil dobesedno njegov drugi dom. Po vrnitvi iz Dachaua je zapisal, kar sledi. »Junija 1945 sem se s transportom sebi podobnih dahavcev vrnil iz zloglasnega Hitlerjevega taborišča v osvobojeno Ljubljano šibak v nogah in kratke sape, saj sem tehtal le še 49 kilogramov. Srce pa me je kljub temu kmalu potegnilo v kamniški konec. Odpravil sem se z Borisom Režkom, ki se je vrnil iz italijanskega zapora, v Kamniško Bistrico k lovcu Petru Uršiču in njegovi ženi Francki, oskrbnici planinskega doma v Bistrici. Tam sva prespala, si zjutraj sposodila grablje in metlo in do večera prilezla na Kamniško sedlo, kjer je v naju odprtih, zijajočih vrat in praznih oken strmela stara Kamniška koča. Notri je ležalo vse križem kražem; zmetala sva, pograbila in pometala ven štiriletno navlako, polomljene stole in opremo, cunje, slamo z ušmi in raztresenimi naboji MP vred in vse skupaj pred kočo požgala.«

Sicer pa se zdi, da je ljubezen do gora »v pogubo« vsem, ki jih zadene, tako ljudem kot živalim. »Ko proti koncu maja kopnijo zadnje zaplate snega, začnejo pašniki zeleneti, trava priraščati in do konca junija Planina ozeleni. Živina v hlevih, ki se je prejšnje poletje prepasla na Planini, postaja nemirna, buri jo spomin na plavo nebo in s soncem obsijane zelene planinske pašnike s sočno travo. Prihaja čas, ko bo treba živino pognati na planino.« Nekaj takega lahko zapiše samo človek, ki je sam okusil čar Velike planine. Pred propadom je rešil njeno starodavno arhitekturo, zapisal marsikaj iz njenega ustnega izročila, narisal tako rekoč vse, kar je tam še videl in nagovoril etnomuzikologe, da so šli tja gor posnet pesem (»Sonce nam je nizko sijalo«), »ki je ne poje nihče več«; ko so jo analizirali, so ugotovili, »da je v njenem svojskem pevskem napevu čutiti keltski pevski substrat«.

Vlastu Kopaču nisem nikoli postavil tistega pogostega, a neumnega vprašanja: Zakaj ste pravzaprav tako radi zahajali v gore? Terapevtski učinek pri zdravljenju dachauskih ran mi je sam omenil. A to ni vse, v planine se je zaljubil že v letih pred vojno. Ko so marca 1940 s prijatelji iz Akademske skupine SPD plezali v Durmitorju, je strumni črnogorski vojvoda Živko Šibalija v Žabljaku s pištolo za pasom takole komentiral njihovo početje: »Otkako svijet stoji, zimi još nitko živ gore bio nije!« Da bi mož ugotovil, ali so ljudje, ki počno take neumnosti, vseeno čisto pri pravi, jim je zastavil nekaj vprašanj. »Ima li kod vas ovaca?« »Ima.« - »A kako kažete ovci? »Ovca.« - A kako sijenu?« »Seno.« - »A mrvi?« »Mrva.« - »E boga ti, vidi se, da smo Slaveni!«

Če pa bi Vlastu kljub vsemu postavili tisto banalno vprašanje, »kaj je iskal tam gori«, bi verjetno odgovoril podobno kot pastirji, ki jih je v Grintovcih srečeval njegov predhodnik, graški profesor Johannes Frischauf, ki je v Kamniške planine oziroma Savinjske Alpe (»malo poznane Južne apneniške Alpe«), zahajal s severne strani in o njih napisal prvi vodnik (Die Sannthaler Alpen, Dunaj 1877). Pastir, ki bi moral biti spodaj pri živini in ne gorskem vrhu, mu je namreč odgovoril: »Tukaj je lepo, pa daleč se vidi.« To je to in to je vse.