Tudi glasba je zgodba filma

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. oktober 2006 / 05:00

Uroš Rakovec, kitarist in skladatelj

Pred dnevi je na 9. festivalu slovenskega filma dobil nagrado za najboljšo glasbo v filmu Kratki stiki, Janeza Lapajneta. Eno od osmih vesen, s katerimi se ta film ponaša. V Kranju živeči Škofjeločan, kitaristi Uroš Rakovec, je napisal glasbo za več kot trideset gledaliških predstav, za tri celovečerne filme, številne kratke televizijske filme in oglasne spote. Pisal je glasbo za prireditev Viktorji, opremljal z muziko oddajo Čari začimb, v kateri sta kuhala Grega Bakovič in Bojan Emeršič. V posebno veselje mu je igranje v skupini Tamara Obrovac Transhistria ensemble. Za mojo dušo, pravi.

Na zadnjem festivalu slovenskega filma je film Kratki stiki, za katerega ste napisali glasbo, pobrali večji del, kar osem, nagrad strokovne žirije in še Stopovo nagrado za igralca leta. Festival po številu celovečercev sicer ni bil ravno razkošen, predstavljeni so bili le štirje filmi, kar pa po mnenju večine ne zmanjšuje velikega uspeha filma v celoti …

»Slovenska letna filmska produkcija, katere pregled je pravzaprav festival, tudi v prejšnjih letih ni bila ravno bogata, zaradi najavljenih, a še nedokončanih filmov, je bila letos še nekoliko bolj okrnjena. To seveda ne zmanjšuje dejstva, da smo z Janezom Lapajnetom naredili še en dober film. O tem je prepričana celotna filmska ekipa, lahko pa potrdim, da je bilo tudi na samem festivalu o Kratkih stikih povedano veliko pozitivnega.«

Z Lapajnetom sta sodelovala že pred petimi leti pri prav tako uspešnem filmu Šelestenje. Spisek vajinih skupnih projektov pa je še obsežnejši, tu so gledališke predstave, oglasni filmi …

»Mislim, da sva prvi skupni projekt gledališko predstavo Spogledljivosti naredila že leta 1999. Spoznala pa sva se že v študentskih letih. Janez je bil na akademiji v letniku moje žene Vesne in je že takrat veljal za enega redkih, če ne edinega režiserja, ki se je zanimal tudi za igralce. Ponavadi se režiserji držijo bolj sami zase, on pa je vedno z zanimanjem spremljal delo igralskih kolegov. To se zagotovo odraža tudi pri obeh njegovih filmih. Zna izbrati prave igralce in ve, kako pomembno je veliko delati z njimi.

V sedmih letih sva sodelovala pri več gledaliških predstavah, nekaj kratkih filmih, pri produkciji za televizijo … Očitno si ustrezava. Všeč mi je pri njem, ker načeloma vedno obvlada celotno situacijo, vseskozi natančno ve, kaj na koncu želi dobiti iz predstave ali filma. Meni nakaže koordinate, kje in kako pričakuje moj glasbeni del, nikoli pa se ne vtika v note, kar se mi zdi zelo pomembno.«

Že pri obeh filmih dobi človek občutek, da se tudi po ustvarjalnem slogu zelo dopolnjujeta. Lapajne je mojster raziskovanja medčloveških odnosov, filmske zgodbe išče v povsem človeških, a bolj kot ne nevsakdanjih, včasih zelo naključnih situacijah. Rečeno na splošno v njegovih filmih je veliko čustev. Prav tako kot v vaši glasbi …

»Najbrž res. Tudi sam sem zelo čustven človek in imam v nekaterih točkah podoben pogled na določene situacije, s katerimi se srečujemo. Blizu so mi te njegove značilne življenjske zgodbe, ki so praviloma zelo intimne. Janez ne dela filmov na prvo žogo, gre za teme, ki od nas terjajo globlje razmišljanje. Ugotavljam, da mi zelo leži delat glasbo na teme, ki se jih loteva. Rad imam intimne scene, ne pa filmov nabitih s hrupom in kriminalom.«

Kako pravzaprav nastaja filmska glasba. Nedvomno gre za povsem drugačen pristop, kot pri gledališču. S prvimi obrisi filma se najbrž spoznate šele v fazi montaže?

»Po filmu, ki sem ga delal z nekim afriškim režiserjem, in Šelestenju, je to moj tretji film, nekaj več imam izkušenj s televizijo, tako da mi je bil način dela že znan. V gledališču se že na začetku pridružiš odrskim vajam, da lahko slediš, kaj se bo dogajalo na odru in kakšne prijeme bo pri uprizoritvi uporabil režiser. Pri filmu je to nemogoče. Seveda imaš neki pregled nad zgodbo, težko pa samemu filmu slediš, preden ta ni posnet in že tako rekoč montiran. V filmu Kratki stiki gre za tri ločene zgodbe, ki so tudi časovno med seboj pomešane. Z Janezom sva se že predhodno okvirno dogovorila, kakšen instrumentarij bo v posamezni zgodbi, ko je sam opravljal grobo montažo filma, imel pripravljene sekvence, pa sem si lahko tudi ogledal okvirni potek zgodbe. Tako sem lahko videl, kje in koliko glasbe bo imel film. Stari filmi, in večina filmov, ki prihajajo iz Hollywooda, so še danes so zelo zapolnjeni z glasbo, v evropskih filmih pa je glasbe vedno manj. Je pa res, da je glasba tam, kjer je, bolj opazna in filmu ni le za »tepih«.

Predhodno smo se dogovorili, da bo glasba godalna in jo bodo odigrale Rožmarinke. Sam sem pripravil osrednjo temo, ki je v eni zgodbi odigrana na violino, v drugi na violo in v tretji na čelo. Vmes tudi slišimo duet ali trio in šele v odjavni špici celotni kvartet. Glasba je zelo minimalistična in tudi dobro posneta, med drugim smo dobili tudi nagrado za ton.«

Režiser vam je kot sodelavcu povsem zaupal?

»Janez mi načeloma zelo zaupa. Želel sem napisati predvsem intimno glasbo, saj je tak tudi film. Nič modnega, nič impresivnega.«

Podobno kot Šelestenje je bil menda tudi ta film sad volonterskega sodelovanja celotne ekipe, Filmski sklad RS je z denarjem vskočil šele pri povečavi. Za posel tokrat torej ni šlo?

»Na posel lahko kar pozabiš. Lapajne je režiser, ki v projekt starta zelo radikalno. Hoče biti filmski režiser in se tako tudi počuti. Film želi posneti, tako kot si ga je zamislil, brez prilagajanja drugemu, predvsem pa čakanja na kakšen razpis, ki bo zunaj čez leto ali dve. Pravi, da ko ga neka »štorija« dovolj okupira, jo mora čim prej posneti, po treh ali štirih letih namreč ta v glavi ni več taka, kot je bila na začetku. Mislim pa, da je že od Šelestenja v filmskih krogih upoštevan do te mere, da bi lahko za drugi film brez problema dobil denar.

Seveda tudi mi glasbeniki načeloma delamo za denar, ki ga rabimo za življenje. Glasba je moja služba. Je pa tudi res, da se pri nas posname zelo malo filmov, še manj pa je filmov, ki so dobri. Zato se mi zdi super sodelovati pri takem projektu, v katerem je veliko različnih ljudi, od igralcev, tehničnega osebja do sodelovanja z glasbeniki. Nikjer drugje ne dobiš toliko izkušenj. Če je delo dobro opravljeno, je hkrati tudi tvoja referenca. Opazijo te drugi, no tokrat pa je bila celo nagrada.«

Poleg komponiranja igrate tudi v glasbeni skupini in učite v glasbeni šoli. Kakšno mesto v vašem glasbenem ustvarjanju zaseda prav komponiranje za film?

»Če hočeš preživeti, moraš imeti svoje glasbene aktivnosti nekako razporejene po različnih področjih. V Glasbeni šolo Škofja Loka učim polovičen delovnik. Lahko rečem, da je to precej manj stresno delo, kot skladanje za film. Razburjaš se le, ker otroci premalo vadijo. Filmska glasba je nekaj povsem drugega, loviš datume, tekaš gor in dol po Sloveniji in Evropi, se znova in znova pregovarjaš z glasbenimi izvajalci in režiserjem … Kar se slednjega tiče, imam kar srečo. Če bi stvari rangiral, bi z veseljem izbral delo za film in za gledališke predstave, z bandom bi obiskoval festivale po vsem svetu, seveda pa moraš v naših razmerah poprijeti za delo tudi, ko gre za manjše stvari …«

Po osnovni glasbeni izobrazbi ste kitarist, kje ste se učil skladanja?

»Nekaj v Srednji baletni in glasbeni šoli v Ljubljani, pa eno leto na kolidžu v ZDA, in seveda na Deželnem glasbene konservatoriju v Celovcu, ki sem ga pred leti zaključil.

Učili ste se jazz kitaro, ne klasiko?

»Izbral sem jazz oddelek, ker me je bolj kot glasbeno poustvarjanje, zanimala improvizacija. Želel sem namreč glasbo skladati ne le igrati. Tako sem se naučil obrti, seveda pa so mi koristile tudi izkušnje igranja v različnih skupinah. To počnem že od štirinajstega leta.«

Po igranju v različnih skupinah že več let vztrajate v hrvaški skupini Tamara Obrovac Transhistria ensemble, letos ste izdali album Daleko je …

»Šest let bo, odkar sem zraven. Lahko bi rekel, da igramo prav tako glasbo, kakršno sem si vedno želel tudi sam. To je prav »muzikontarska« glasba. Uvod, dve harmoniji za kitico, dve za refren, potem pa od prvega momenta igraš, kot ti tvoje znanje omogoča. Bistvo skupine je improvizacija in pri tem se kot glasbenik lahko odlično izživiš. Skupina izhaja iz hrvaške Istre. Po Sloveniji ne igramo veliko, precej več po Hrvaškem pa tudi po svetu. Letos smo igrali v ZDA, na Japonskem, v Izraelu, na Finskem, v Latviji, na Poljskem, v Nemčiji, Italiji, Franciji …«

Kje trenutno nameravate v naša ušesa pošiljati vašo glasbo?

»Zdaj z Robertom Waltlom delam glasbo za lutkovno predstavo v Mostarju, bila naj bi v rokabily stilu, pretekli teden smo s Tamaro igrali v Zagrebu, v petek odhajamo na krajšo turnejo po Nemčiji, končal sem glasbo za neki dokumentarec o Ljubljanici, Lapajne »grozi« z novim televizijskim filmom … Jaz grem v Mostar, Vesna pa s Prešernovim gledališčem v Bolivijo, sinova bosta tako nekaj dni pri babicah in dedkih.«

Bodo to Kratki stiki ali Šelestanje …

»Zvenenje v glavi, ha, ha. Ko sva bila še sama, je bilo precej lažje, lahko sem se zjutraj zaprl v sobo in do večera pisal glasbo. Zdaj je drugače. Če sva doma, sta tu tudi sinova. In prav je tako.«

Kaj vaša Vesna pravi na to, da ste domov pripeljali še eno vesno?

»Če mi ne bi ti rekel, sploh ne bi pomislil na to. Ne vem, nagrada je super, vesel sem je, pa naj bo to le majhen festival v majhni Sloveniji in naj se nagradi reče vesna. S tem si najbrž ne bom dvignil honorarjev in koval milijonskih zaslužkov, pomen vesne je nekje povsem drugje. Ja, vesel sem je.«