Hram ponosa in učenosti

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 2. oktober 2006 / 05:00

Slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je piedestal slovenske identitete in samobitnosti. Je naša preteklost, sedanjost in prihodnost. Z njo so povezana zgodovinska imena našega naroda, Primož Trubar, Anton Tomaž Linhart, baron Žiga Zois, Matija Čop, Fran Levstik, Jožef Plečnik, in drugi. Domala od samega začetka spremljajo NUK tudi nesreče in težave. Denimo, prostorska stiska. Tudi, če bodo politiki projektu optimalno naklonjeni, se bo ta narodova svetinja, ki se od leta 1946 imenuje NUK, v novo stavbo preselila šele leta 2010.

Korenine NUK-a segajo v 16. stoletje, v čas protestantizma, ko je Primož Trubar leta 1569 svojo knjižnico zapustil »častiti deželi in cerkvi na Kranjskem«.

Preteklost

Temeljni kamen sedanje NUK-a je bil postavljen leta 1774, ko je začela v Ljubljani delovati Licejska knjižnica. Nastala je na pogorišču knjižnice jezuitskega kolegija, od koder so skladno z dekreti Marije Terezije v Licejsko knjižnico prenesli šeststo sedemintrideset knjig. Še isto leto je knjižnici svojo družinsko zbirko daroval svetnik deželnega glavarstva baron von Raigersfeld.

Leta 1782 so bili z dekretom Jožefa II. razpuščeni samostani, ki se niso ukvarjali z družbeno koristnimi deli. Knjige iz samostanskih knjižnic so namenili javnim licejskim in univerzitetnim knjižnicam. Do leta 1791, ko je bila Licejska knjižnica tudi uradno odprta za javnost, je prevzela knjižno zbirko ljubljanskih avguštincev, kostanjeviških cistercijanov, devinskih servitov, frančiškanov in Kmetijske družbe za Kranjsko. Leta l798 je iz zbirke ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu prevzela del knjižnice protestantskih deželnih stanov iz 16. stoletja.

Leta 1807 je knjižnica prejela pravico do obveznega izvoda knjig, ki so bile natisnjene na Kranjskem. Do leta 1815 je bil privilegij razširjen na vse tiskano gradivo.

Po ukinitvi liceja leta 1850 se je knjižnica preimenovala v cesarsko kraljevo Študijsko knjižnico v Ljubljani. Med obema vojnama je nosila naziv Državna študijska knjižnica, po drugi svetovni vojni, 24. oktobra 1945, pa se je z uredbo nove slovenske vlade preimenovala v Narodno in univerzitetno knjižnico.

Od zgodovinskega začetka do konca druge svetovne vojne so s knjižnico neizbrisno povezana imena Anton Tomaž Linhart, v imenu ljubljanske kresije je pripravil predlog organizacije javne študijske knjižnice, Franz Xaver Wilde, profesor filozofije na ljubljanskem liceju in prvi bibliotekar, donatorji Karl Edlen von Peer, Johann Jakob Schilling, Sigmund Anton von Hohenwarth, Sigmund Zois, Georg Jakob von Hohenwart in Hubert Barbo von Waxenstein, Matija Čop, bibliotekar in reformator knjižnice, Fran Levstik, leta 1872 je nastopil službo skriptorja in jo opravljal do svoje smrti, Joža Glonar, kot bibliotekar je uvajal pravila pruske instrukcije, Avgust Pirjevec, avtor prvega slovenskega bibliotekarskega priročnika, Janko Šlebinger, upravnik knjižnice od leta 1926 do leta 1946, ko je nastopil službo ravnatelja Mirko Rupel.

Ker je potres, ki je Ljubljano doletel v noči s 14. na 15. april 1895, močno prizadel tudi licejsko zgradbo, so del knjižnične zbirke premestili v prostore deželnega muzeja, študijska knjižnica pa se je leta 1901 skupaj z II. državno gimnazijo preselila v zasebno hišo v Beethovnovo ulico. Velika nesreča pa je knjižnico doletela 29. januarja 1944 ob 11. uri dopoldne, ko se je na hram narodovega ponosa in učenosti zrušilo nemško vojaško poštno letalo. Padlo je natanko v veliko čitalnico. Uničenih je bilo približno šestdeset tisoč knjig, kar je takrat predstavljajo tretjino knjižnične zaloge.

Sedanjost

Temeljna vloga sodobnega NUK-a je zajemanje in trajno ohranjanje nacionalne pisne kulturne dediščine. Zaradi svojih bogatih knjižničnih fondov je tudi najpomembnejše informacijsko središče, ki uporabnikom zagotavlja dostop do najširšega kroga domačih in tujih relevantnih informacijskih virov. V elektronski dobi prevzema vlogo osrednje digitalne knjižnice in postaja eden najpomembnejših oblikovalcev nacionalnih podatkovnih zbirk.

NUK, ki hrani približno dva milijona in pol enot knjižničnega gradiva, letno obišče približno dvesto tisoč obiskovalcev ter približno milijon uporabnikov na daljavo. Več kot osemdeset odstotkov uporabnikov je študentov, profesorjev in raziskovalcev z univerze. Ker so gradivo in fondi v prvi vrsti zanimivi za znanstveno raziskovalno delo in študij, je Narodna in univerzitetna knjižnica pridružena članica Univerze v Ljubljani.

Poleg Kopitarjeve dediščine, ki šteje štiri tisoč kodeksov neprecenljive vrednosti ter drugih svetinj slovenske kulturne dediščine hranijo v NUK-u tudi del svetovne kulturne dediščine. Recimo, del Supraseljskega kodeksa, ki je nastal na ozemlju Bolgarije in ga vsi slovanski narodi, tako kot mi Brižinske spomenike, štejejo za svoj najpomembnejši kodeks; ko je bil v Sloveniji na obisku varšavski rektor, ga je počastil tako, da je pred njim pokleknil.

Zbiranje slovenike je še ena velika in pomembna naloga NUK-a. Uresničujejo jo tako, da spremljajo svetovno produkcijo in kupijo vse, kar je v neposredni ali posredni zvezi s Slovenijo. V svetu imajo stike z več kot tristo knjižnicami in z vsemi nacionalkami. Na ta način dobijo večino slovenike. Številni slovenski avtorji, ki izdajajo v tujini, pa sami poskrbijo za to, da dobi izvod tudi NUK. Eden tako vestnih Slovencev je, na primer, pisatelj Drago Jančar.

Poleg svetovne produkcije, pri NUK-u redno spremljajo tudi dunajske in londonske javne dražbe. Imajo celo svoje agente, ki jih obveščajo o tem, kaj se kje prodaja in tisto, kar je za Slovenijo zanimivo, NUK tudi kupi. Na ta način so, recimo, kupili dragoceni Kozlerjev zemljevid.

Prihodnost

Letni proračun NUK-a znaša šest milijonov evrov, kar je za tako pomembno ustanovo sorazmerno malo in zaradi česar je svetinja slovenske identitete ter samobitnosti v nenehnih finančnih težavah. Za nakup obveznih izvodov in narodove dediščine porabijo približno petsto tisoč evrov letno.

Dobro je, da ima aktualni minister za kulturo dr. Vasko Simoniti precej dober posluh za ohranjanje pisne kulturne dediščine. Česar o prejšnjih ministrih ne bi mogli reči; medtem ko je bilo samoumevno, da je treba skrb za ohranjanje arhitekturne dediščine posebej financirati, se je za ohranjanje knjižne kulturne dediščine zmotno razumelo, da bodo za to poskrbele knjižnice same. Kar se NUK-a tiče, je to logično, večina knjižnic pa nima namena ohranjati gradiva, ampak uporabnikom posredovati informacije.

Pričakovati, da se bodo knjižnični zakladi hranili sami po sebi, torej ne ge. Zato pripravljajo pri NUK-u pomemben projekt pregleda zalog, ki bo pokazal, v kakšnem stanju je gradivo določenega obdobja, katere so njegove pomanjkljivosti in kaj je treba narediti. Projekt je mednaroden in je z mednarodnimi sredstvi tudi financiran.

Medtem ko je starejše gradivo na papirusu ali na papirju, ki bo ob primerni hrambi času kljuboval še prihodnjih tisoč let, so publikacije 20. stoletja, ko je bilo največ izdanega, na izjemno nekakovostnem papirju. In v prihodnjih petdesetih letih mora NUK poskrbeti, da temu gradivu podaljša življenjsko dobo in ga ohrani za prihodnje rodove. Postopki so dragi, rezultati pa ne čisto jasni. Predvsem pa je potrebno to kulturno dediščino prenesti na druge medije; bodisi digitalizirati bodisi mikrofilmati.

Glede na to, da je v NUK-u zaposlenih le sto štirideset ljudi, so težave tudi z digitalizacijo gradiva. Tako bi z današnjo kadrovsko zmogljivostjo samo za prenos internih podatkov na COBIS potrebovali dvesto dvainsedemdeset let.

Še ena velika naloga je pred NUK-om. V Sloveniji je več kot petdeset knjižnic z dragocenim gradivom, ki se šteje za spomenike. Večina teh knjižnic je samostanskih, nekaj je cerkvenih in nekaj zasebnih. Ta kulturna dediščina ni ravno vzor ustreznega varovanja in skrbi. Pregled, ki so ga pri NUK-u naredili, je pokazal, da je v večini knjižnic stanje na celi črti neustrezno; prostori so vlažni, gradivo je nepopisano, strokovnjakov, ki bi knjižnični fond preverjali, ni in tako naprej. Zato pri NUK-u predlagajo, da skupaj z ministrstvom za kulturo z nekim posebnim projektom to gradivo ohranijo.

Največja siva lisa v sodobnem življenju NUK-a, pa je dejstvo, da ta pomembna nacionalna ustanova nikakor ne more priti do nove stavbe. Mag. Lenart Šetinc, ravnatelj NUK-a: »Moram povedati, da je po zakonu o gradnji NUK-a odgovorni investitor nove stavbe ministrstvo za znanost in tehnologijo. Ker imam informacijo o gradnji samo posredno, preko gradbenega odbora, ki ga imenuje vlada in katerega član sem, lahko o teh stvareh govorim izključno z vidika naših potreb. Rečeno je bilo, da se bo NUK selil leta 2000. Ker do tega ni prišlo oziroma, zaradi zamude pri gradnji, smo bili prisiljeni poiskati začasno nadomestno rešitev. Našli smo jo v ljubljanskem BTC, kjer smo dobili še enkrat toliko prostora, kot ga imamo v Plečnikovi palači, to je dobrih sedem tisoč kvadratnih metrov uporabne površine. Pogodbo za najem začasnih prostorov smo sicer želeli skleniti za dlje časa, ker pa je vlada stiskala, je bila kompromisna rešitev deset let. S tem smo za silo pokrili potrebe naše knjižnice do leta 2010. Država je obljubila, da bo v tem času v neposredni bližini NUK-a zgradila novo stavbo. Zdaj smo leta 2006 in glede na to, da je projekt zelo zahteven, bi morali prihodnje leto globoko zakopati lopate, da lahko računamo na leto 2011, ko naj bi obljubljene prostore dobili. Kolikor sem obveščen, naj bi Mestna občina Ljubljana, ki je zadolžena za pridobitev večine zemljišč, še letošnjo jesen zemljišča predala investitorju. Ministrstvo za finance pa mora povedati, kako bo projekt financirala. V proračunskih aktih tega podatka ni, je pa projekt skupaj z digitalizacijo omenjen v izhodiščih o dolgoročnem razvoju Slovenije. Žal šele med leti 2010 in 2023. Vsekakor upam, da namerava vlada novo zgradbo NUK-a zgraditi do leta 2010, kar je glede na naše potrebe skrajni rok.« Se bo moralo ponoviti leto 1936, ko se je gradnja nove stavbe univerzitetne knjižnice po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika začela šele po odmevnih študentskih protestih in je bila potem dograjena in vseljena ob koncu leta 1941? Upamo, da ne in da je tudi vladi oziroma politikom jasno, da je Narodna in univerzitetna knjižnica slovenska preteklost, sedanjost in prihodnost.