Kar hoteli, so imeli

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 1. oktober 2006 / 05:00

Te vrstice so napisane že pred lokalnimi volitvami 2006. Zato ne morejo biti komentar volilnega rezultata. Ugotovijo lahko le tisto, kar velja v vsakem primeru, pri kakršnem koli izidu: izvolili smo si oblast, kakršno si zaslužimo. (Ki pa ni nujno najboljša od vseh možnih.)

Ko smo šli spomladi 1990 na »prve svobodne volitve« po 2. sv. vojni, smo izvolili predvsem troje: kapitalizem, demokracijo in osamosvojitev Slovenije. Glasovali smo – čeprav se mnogi tega niti zavedali niso – za zasebno lastnino, politično svobodo in pravno državo, ki oboje varuje. Zasebna lastnina omogoča podjetniško svobodo, politična svoboda pa se uveljavlja v parlamentarni demokraciji, za katero naj bi že sir Winston Churchill izjavil, da je polna slabosti, a boljše žal ne poznamo. Zanjo je značilno, da ima vsak človek, tudi ženska, en glas. En človek, en glas. S tem glasom gre na volitve, kjer množica teh glasov izvoli, kar izvoli. Ta izbira ni nujno najboljša od vseh možnih izbir, je pa sveta. Brez svobode izbire ni demokracije.

Drugače je bilo v t. i. ljudski demokraciji. Partija, ki jo je nadzirala, se je zavedala njenih slabosti in ni ničesar prepuščala naključjem svobodne izbire. Partija je že vnaprej vedela, kdo med kandidati je najboljši in ta je bil potem tudi izvoljen. Najboljši je bil seveda po njenih merilih, mnogi pa so tako »izvoljeno« oblast doživljali kot vsiljeno. Včasih se je kljub vsemu tudi v tem režimu zgodilo kaj nepredvidenega. Na primer na »volitvah« leta 1978 v tedanji občini Škofja Loka. Že pred njimi si je Partija zamislila, da bo novi župan Zvone Teržan. Ta pa je bil zaradi črke T na kandidatnih listah na koncu in volivci, ki so bolj mehansko obkrožali določeno število imen na glasovnici, so to število porabili, še preden so prišli do T in do Teržana. Ta tako sploh ni bil izvoljen v skupščino občine in tako tudi njen predsednik ni mogel postati. Partija se je nato v zadregi ogledovala po seznam tistih, ki so bili izvoljeni in naposled se je njena izbira ustavila na Ž – na Viktorju Žaklju.

Čar svobodnih volitev je v tem, da nas njihov izid dostikrat preseneti. Volivci, kot rečeno, ne volijo »po pameti«, ampak po svoje. Če bi imeli volilno pravico samo moški, bi bilo morda mogoče volilni izid vsaj nekoliko tudi racionalno predvidevati. Ker pa volijo tudi ženske, postane vsa reč precej emocionalna. Najlepši dokaz za to so izvolitve Milana Kučana. Na že omenjenih prelomnih skupščinskih volitvah 1990 je dobil večino Demos, dr. Jože Pučnik, njegov predsednik, pa je hkrati kandidiral za predsednika republike. Pa ni bil izvoljen. Premagal ga je Milan Kučan, ki je bil še tik pred tem predsednik slovenskih komunistov. Po tistem je zmagal še dvakrat in s še večjo večino, na predsedniških volitvah 1992 in 1997. To je fenomen, ki se izmika racionalni razlagi. Kučana namreč niso volili le »ta rdeči«, volile so ga tudi ženice, ki so šle na volitve od nedeljske maše. Zakaj? Ker je »tako fajn«, ker ga že poznamo, ker ima »lepe in velike pa odprte oči«, Pučnik pa naj bi imel drobne, priprte, nepredvidljive ...

Na to, kdo bo župan, posameznik sploh ne more vplivati. Razen s tistim svojim samo enim glasom, ki pa da rezultat šele skupaj z mnogimi drugimi. Po en glas imamo vsi: ne le bogati, tudi revni, ne le izobraženi, tudi polpismeni, ne le pametni, tudi neumni, ne le lepi, tudi grdi, ne le suhi, tudi debeli, ne le rdeči, tudi črni, ne le pobožni, tudi posvetnjakarji, ne le moški, tudi ženske, ne le »normalni«, tudi spolno drugačni ... In ko se vse to sešteje in razdeli, dobimo, kar dobimo, v tem je čar demokracije in svobodnih volitev.

Večkrat sem že po volitvah poslušal, ko se je kdo nad izidom iskreno čudil. Kako, da so mogli izvoliti A, ko pa bi bil boljši B!? Bolj je izobražen, opravljal je že bolj ugledne in odgovorne funkcije, izkušen je in športnik, energičen in pravi garač, v gostilne ne hodi ... A kaj, ko ne hodi tudi k maši, je rdečega porekla, preveč je obogatel, prav nič ljudski ni, druži se samo z elito ... Naš ponovno izvoljeni župan pa je »naš človek«, ima komaj kaj več kot mi, tudi v gostilno včasih pride ... Že, že, ampak takšne primerjave so zdaj povsem brezpredmetne. Izvoljen je bil, kdor je bil, taka je bila ljudska volja in ta bo naslednja štiri leta župan. Bog daj, da bi bil dober!