Indija te vsrka

Potovanje v Indijo se je začelo z dvema dogodkoma, ki jih turistični vodniki označujejo za standardna.

Prepadi lastnine

Prestolnica je pustila slab vtis in poln upanja na boljše sem odrinil v Džaipur. Bližanje mestu je spominjalo na pravljico iz Tisoč in ene noči. Obkrožen s hribi, katerih obronki in ozki prehodi so zapolnjeni s številnimi trdnjavami v stilu čudovitega Amberja, razkazuje življenjsko delo muslimanskega vladarja iz osemnajstega stoletja, maharadže Džai Singha II.

V glavnem mestu najrevnejše zvezne države Radžastan sem od blizu videl grdi obraz Indije. Berače najdeš povsod po svetu, še zlasti v velikih mestih, vendar je masovnost revščine v Indiji tisto, kar najbolj prizadene. V rožnato rdečem središču me je v svoj dom povabil lutkar Bengali. Po indijski šegi si moraš sezuti čevlje, ko stopiš v domovanje, in pri Bengaliju to storiš na pločniku. Njegova hiša obsega eno sobo, veliko tri kvadratne metre. V teh razmerah prebiva petčlanska družina. Ker Bengali živi le trideset metrov od glavne ulice, pravi: »Sem bogat človek. V lasti imam dragoceno zemljišče.« Mimogrede prizna, da ima probleme s pijačo in da je preveč ponosen, da bi prosil za delo.

Podobni prizori so stalnica v velikih mestih in turističnih žariščih, kjer ljudje pogosto živijo na ulici. Če imajo zaposlitev, pa bolj ali manj povsod sledijo istemu vzorcu. Kjer delaš, tam spiš: na rikši, v taksiju, na tleh v recepciji, na pultu v kuhinji … Seveda obstaja med milijardo prebivalcev razpršenih več kot šestdeset tisoč milijonarjev v ameriških dolarjih. Prepad med obubožanimi in premožnimi je zelo očiten.

Dogovor brez ljubezni

Po začetnih turističnih središčih se je zdela Orčha prava oaza miru. Razgled je bil za spremembo zelen in ne betonski. Tudi na redne izpade elektrike sem se že navadil in noč je bila posledično dovolj temna, da se je na obzorju odvila lepa predstava strel iz monsunskih oblakov. S kopico templjev iz šestnajstega stoletja je kraj še danes pomembno hindujsko romarsko središče. Starejši bratranci orčhinim templjem so v Kadžurahu in so glede okrasja precej bolj seksi narave, zgradb se drži oznaka Kamasutra iz kamenja, vendar današnja vas ostaja ovita v tradicionalne krpice sramežljivosti.

Spoznavanje zapletenosti ljubezenskega življenja se je začelo z muslimanskim študentom Khanom, ki je glede izbire svoje družice povsem brez moči. Sam se s tem niti ne obremenjuje: »Gre za življenje mojih staršev,« pravi. V nedavni raziskavi je bilo sedemdeset odstotkov mladih v Indiji prepričanih, da so dogovorjeni zakoni uspešnejši od tistih iz ljubezni, kar glede na trende zahodnega sveta mogoče le ni tako za lase privlečeno. Khanovi prijatelji so večinoma Hindujci in tudi njim ni lažje. Na ogledu snemanja lokalnega filma se mi je izpovedal Naresh: »Zaljubljen sem v dekle iz druge kaste. Hotel sem se poročiti z njo, in kot je v navadi, sta se najprej srečali družini, nato šele midva. Njena družina te zveze ne odobrava, a sva se kljub temu še videla. Nato so jo doma pretepli.« Naresh se je zato s strtim srcem odpovedal ljubljeni.

V Kadžurahu kastni sistem živi in diha v stari vasi, kjer ima vsaka kasta svoj tempelj, svoj zdravstveni dom … Nova naselbina vseeno prinaša žarek upanja, saj tam kasta ni pomembna. Moderna Indija se počasi otepa tradicije.

Vera kot zabava

Po tritedenskem samostojnem potepanju se mi je v Mumbaju pridružila Nina. Izbrala je idealen trenutek, saj so že popoldne ulice prekrili bobnarji in povorke s kipom najbolj popularnega hindujskega boga Ganeša s slonjo glavo. Ljudje so plesali na ulici, mimogrede so mi čelo pobarvali oranžno. Manjše skupine so se proti večeru začele zgrinjati na plažo Čoupati, kjer so vsak pred svojim kipom s petjem in plesom molili. Ljudje so bili večinoma pobarvani roza in lila, obrazi so bili polni veselja, zrak je bil prepojen z vonjem kadila in dišečih palčk. Ena skupina nas je povabila, da smo molili z njimi in to se je izkazalo za izjemno zabavno. Na koncu so kip Ganeša obredno potopili, tako da so ga oblečeni nesli v morje. Plaža je bila povsem kaotična, vendar me je kljub temu varnostnik hitro opazil, da fotografiram, in mi zabrusil, da pospravim fotoaparat.

Naslednja postojanka Pune je bila prav tako polna festivalskega vzdušja. Tu se je dogajanje zgostilo v starem delu mesta, kjer so bili na gosto posejani začasni templji v čast Ganešu. Tudi tu je bil poudarek na plesu in ob Ganešu so obvezno stali zvočniki z glasno glasbo, ki se je žanrsko raztezala od tipične indijske z vokali nekje v krošnjah sekvoj do elektronskih ritmov z močnimi basi.

Tudi to je Indija

Naduto sem verjel, da poznam vse tipične izglede in obnašanja indijskih državljanov. Potem sva zašla v gorski predel zahodne obale. Relativno blizu Mysoreja so tibetanske naselbine, ki so nastale iz begunskih taborišč. V vasi Sera stoji budistično vseučilišče in pade v domeno PAP (Prohibited Area Permit). Slednjega dokumenta si neuka z Nino nisva priskrbela. Zaradi rednih policijskih preverjanj naju je bilo pozno popoldne pripravljeno sprejeti le eno gostišče, seveda po obljubi, da naslednji dan odideva. Sera gosti več kot pet tisoč menihov, predvsem novincev, ki se urijo v sanskrtskih tekstih in drugih znanostih. Ko so se začele večerne učne ure, je od zidov deških in dekliških osnovnih šol do univerzitetnih odmevalo več zborov glasov. Ker je bila najina soba del internata, sva pod oknom še tri ure po zaključku pouka poslušala ponavljanje angleške abecede. Brez predaha. Brez lenarjenja. Na glas. Nič čudnega, da potem zmorejo goloroki brez dotika ukrivljati rezila.

Hočeš nočeš sva naslednji dan odrinila v Ooti, ki leži južno od Mysoreja. S svojimi dva tisoč dvesto metri nad morjem je postregel z deževjem in desetimi stopinjami Celzija. Treba je bilo angažirati vse razpoložljive odeje (žal vlažne) in majice z dolgimi rokavi. Naslednji dan sem si kupil kapo.

Okoliški hribi Nilgri na majhnem območju varujejo neverjetno raznolika plemena. Ljudje od črne do skoraj bele polti, od tradicionalnih lakto-vegetarijancev do običajnih mesojedcev ... Dandanes že skoraj dokončno asimilirani v dominantno kulturo so večinoma delavci na plantažah čaja in evkaliptusa, ki so ju v te kraje zanesli Britanci. Vsako pleme s svojimi šegami, običaji in verovanji prispeva h kulturni pestrosti Indije, ki ob boku osemnajstim uradnim jezikom premore več kot tisoč šeststo narečij. To je tudi eden glavnih razlogov, da angleščina ostaja glavni uradni jezik, s katerim premier naslavlja narod.

Sanje o svetu

Streljaj od Pondičerija je naselbina (območje, skupek vasi, bodoče mesto) Auroville. Mesto je še v gradnji in je bilo na prelomu s šestdesetih na sedemdeseta prejšnjega stoletja začeto kot vizionarski projekt Francozinje The Mother, kot jo privrženci imenujejo, in indijskega guruja Šri Aurobida. V teoriji naj bi bil to kraj, ki ne pripada nikomur, kjer narodnost ni pomembna, denar ne igra vloge, je vsa lastnina skupna in se pri vzgoji potomcev ne zanemarja duhovnega razvoja (joga, meditacija ...). Pogoji za vključitev v družbo Aurovilla se malce tepejo z ideološko osnovo. Najprej trije plačljivi meseci bivanja v vasi kot gost, nato intervju. Strinjati se moraš z vizijo prihodnosti Šri Aurobida, vendar ni nujno, da si aktivni privrženec. Sledi uvajalno obdobje treh let, za kar je treba plačati 50.000 ameriških zelencev, saj s tem pokrijejo stroške izgradnje tvojega bivališča in deleža ostalih skupnih stavb. Če si se dobro vključil v skupnost in je ponovni intervju zadovoljiv, postaneš vaščan. Trenutno torej nepomembnost denarja ne deluje. To upravičujejo s tem, da se mesto šele rojeva. Osrednja hala za meditacijo je skoraj končana, načrti urbane ureditve v obliki spiralne galaksije pa počasi polzijo s papirja v realnost. Sčasoma bo razvidno, ali lahko za Auroville uporabimo analogijo s koščkom ledu v vedru vrele vode. Iskreno upam, da ne.

In kaj je na koncu ostalo

Čenai je služil bolj za odboj do Mumbaja, saj se je datum vrnitve domov neizprosno bližal. Zvečer sem se zapletel v pogovor o veri s Šiva Kumarjem, lastnikom internet cafeja. Povedal je, da je v manjšem hindujskem templju duhovnik iz vrst brahmanov, sicer pa diplomant kemije in zaposlen v vodstvu banke. Večkrat je prepričano zatrdil: »Duhovniške obveznosti so na prvem mestu. Bog bo poskrbel zate, če veruješ brez pričakovanja vračila.« Kakorkoli že izkazuješ vero in kakršenkoli naziv si dal bogu.

Vseeno, za katero religijo gre, Indijci verovanje jemljejo izjemno resnobno. Tako resno, da prekinejo pogovor sredi stavka in opravijo manjši obred. Da prodajalci kave in čaja na vlaku obstanejo, ker v ozkem prehodu med sedeži skupina muslimanov opravlja večerno molitev. Cerkve v krščanskih središčih ob obali pa so med maševanjem nabito polne. Vsakdan je poln majhnih gest, ki poveličujejo vsemogočnega.

Po sedemindvajsetih urah na vlaku in deževnem dnevu v Mumbaju kasneje sem zapuščal državo, ki ponuja toliko različnih vtisov. Zaskrbljujoča revščina. Podrejenost žensk. Rikšarji in trgovci, za katere si hodeči dolarski znak. Smrad in umazanija na vsakem koraku. Dogovorjene zakonske zveze. Odurna, vlažna vročina. Hladen oddih gora. Tipična vprašanja za tujce: »Tvoja država? Zaposlitev? Prihodek? Zakonski status?« Serija pomenov značilnega zmigovanja z glavo. Sprejemljivost. Barvitost. Odlična vegetarijanska kuhinja. Sproščeno vzdušje praznovanja. Prikupen odnos do običajnih stvari, ki jim vdihne novo razsežnost zanimivosti. Nekako boljši okus riža, ko mu s prsti vmešaš polivko in kepice z rokami nosiš v usta.