Peter Zobec in Boštjan Hladnik

Filmska ustvarjalca in velika prijatelja

»Najini predniki so se družili, ko naju še ni bilo na svetu, saj so že okrog leta 1900 pogosto zahajali na skupne počitnice na Kokrico pri Kranju,« je letos maja ob smrti svojega dobrega prijatelja, režiserja Boštjana Hladnika, dejal legenda slovenskega in jugoslovanskega filma Peter Zobec. V šestdesetih ju je povezal film, kljub temu da sta kasneje šla vsak svojo pot, pa ju je več kot štirideset let vezalo iskreno prijateljstvo. Boštjana Hladnika, Kranjčana po rodu, filmska javnost šteje za enega najpomembnejših režiserjev v zgodovini slovenskega filma, lani pa je bil njegov film Ples v dežju (1961) razglašen tudi za slovenski film stoletja. S svojimi filmi v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nedvomno postavil številne mejnike v razvoju slovenske kinematografije. Tako rekoč z vsakim posnetim filmom je razburkal javnost, hkrati pa se je s svojimi stvaritvami lahko povsem enakovredno primerjal z največjimi avtorji znotraj takratnega evropskega filmskega modernizma. Njegov avtorski opus obsega devet celovečernih filmov, 19 kratkih filmov, nekaj dokumentarcev in 17 videofilmov. Sedem let za prijateljem Boštjanom je letos jeseni na 9. festivalu slovenskega filma v Portorožu nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma, prejel tudi Peter Zobec. Gre za enega tistih filmarjev, ki je v svoji poklicni zgodovini sodeloval v vseh fazah nastajanja filma, od igranja, scenarističnega dela do asistiranja pri režiji (velja za mojstra masovnih prizorov) in režiji sami. Skrbel je celo za filmski marketing. V zadnjem času ga vse bolj spoznavamo tudi kot izvrstnega pisca, za radiofonski medij, pa tudi kot publicista in avtorja knjig. Igralka Milena Zupančič je ob neki priložnosti med njim in slovenskim filmom celo potegnila enačaj.