Lov na vojaške milijarde

Slovenski davkoplačevalci bodo za Slovensko vojsko in obrambo domovine z letom 2010 namenili cela dva odstotka bruto domačega proizvoda.

Tako imenovani obrambni tolar, ki je bil februarja 1994 uveden s sprejetjem zakona o zagotavljanju sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil Republike Slovenije, je bil eden prvih zakonov v samostojni Sloveniji, ki je tolarska sredstva vezal v devizni protivrednosti. Spomin na inflacijo v nekdanji Jugoslaviji je bil očitno še preveč živ, da bi arhitekt sodobnega obrambnega sistema Janez Janša dopustil, da bi bile zaradi kakršne koli nerodnosti sredstva izničena. Zakon, ki je štel le 7 (z besedo: sedem) členov, je slovenske davkoplačevalce ob sprejetju stal 76,6 milijarde tolarjev oziroma slabo milijardo tedanjih nemških mark. Znesek so nazadnje presegli za več kot 70 milijonov mark oziroma skoraj 10 odstotkov.

Sredstva so bila namenjena, kot so snovalci zapisali v prvem členu zakona, za uresničitev razvojnih programov na področjih protiletalske in protizračne obrambe, sistema nadzora zračnega prostora in zvez ter za obalno obrambo. Znesek sredstev, ki jih je obrambno ministrstvo smelo porabiti v posameznem letu, »praviloma ni presegal 8.800 milijonov tolarjev po cenah na dan 30. novembra 1993«, zakon pa je zajemal obdobje do leta 2003. S tem je bila vgrajena še ena varovalka, ki je zagotavljala, da bo vlada za svoj obrambni sistem porabila kvečjemu več sredstev, kot pa jih je bilo izrecno določeno z zakonom.

Vendar se na čelu nakupov vojaške opreme in orožja ni znašel tedanji »nezamenljivi« obrambni minister Janez Janša, eden od ključnih osamosvojiteljev Slovenije in nesojeni oče obrambnega tolarja. V zakulisju je namreč potekala pravcata vojna med paraobveščevalnimi službami in politična polarizacija, ki je svoj vrh dosegla v Depali vasi oziroma kasnejši odstavitvi Janeza Janše s položaja obrambnega ministra. Minister Janša se je moral posloviti 29. marca 1994, torej v pičlih petih tednih po sprejetju obrambnega tolarja. »Z Janšo sem se ukvarjal samo en mesec,« se je kasneje pohvalil Mitja Klavora, tedanji direktor kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve.

Sporne kupčije

Obrambno ministrstvo je prevzel Jelko Kacin. Oboroževalna tekma se je začela. Na obrambno ministrstvo in Slovensko vojsko so v '90 in kasneje leteli očitki, češ da z denarjem davkoplačevalcev kupuje domnevno neustrezno in neučinkovito oborožitvijo, sodobnega orožja pa ne premore. Nekateri nakupi so povzročili ostre strokovne kritike in odprli razpravo o smiselnosti takšnih nakupov. Zaradi nakupa 15 let starega baterijskega sistema protizračne obrambe roland II, ki ga je Slovenija kupila od Nemčije, nismo nič bolj varni. Omejeni raketni sistem je v hriboviti Sloveniji namreč neučinkovit za sodobna letala. Skupni stroški za zastareli sistem roland II., ki so ga morali poravnati davkoplačevalci, so bili ocenjeni na 9,5 milijarde tolarjev.

Sporne so bile tudi nekatere druge kupčije, kot je bil nakup orožja in opreme v Izraelu. Od 200 milijonov dolarjev vrednim poslom z Izraelom naj bi bilo kar polovico denarja porabljeno nefunkcionalno. Slovenija je bila po kupčiji z Izraelom bogatejša za 18 izraelskih havbic, ki ne ustrezajo doktrinam sodobnega vojskovanja, in nedelujoči sistem zvez Tadiran. Tedanji obrambni minister Jelko Kacin je poudaril, da pri poslih z židovsko državo ni bilo korupcije.

Med sporne bi lahko uvrstili tudi letošnjo odločitev o umiku skoraj polovice tankov T-55. Tanki T-55 so bili pred leti posodobljeni, davkoplačevalci pa so za njihovo posodobitev odšteli 12,5 milijarde tolarjev. Zaradi predčasnega umika posodobitev ne bo nikoli poplačana, samo po sebi pa se zastavlja vprašanje o (ne)odgovornem načrtovanju v Slovenski vojski in na obrambnem ministrstvu.

Na vprašanje, zakaj so se odločili za nakup domnevno dvomljive oborožitve, kot so sistem roland II ter havbice in sistem zvez iz Izraela, nismo dobili nedvoumno jasnega odgovora. »Slovensko vojsko v zadnjih letih opremljamo na podlagi sprejetih temeljnih razvojnih programov s kakovostno vojaško opremo na podlagi sprejetega srednjeročnega programa opremljanja in razvoja Slovenske vojske,« so zatrdili v generalštabu Slovenske vojske. Ali bodo navedeno orožje torej nadomestili z ustreznejšim, sodobnejšim, učinkovitejšim? »Za preoblikovanje in modernizacijo Slovenske vojske je potrebno zagotoviti ustrezna finančna sredstva,« se je glasil suhoparen odgovor generalštaba.

Nov pristop, več sredstev

Obrambno ministrstvo je pri pripravi obrambnih proračunov za obdobje od leta 2001 do 2005 zaradi večje preglednosti uveljavilo nov projektni pristop. Ne govorijo več o konkretnih številkah in nominalnih zneskih, ampak so se osredotočili na delež bruto domačega proizvoda (BDP). Začeli so z 1,49 odstotka BDP, letos znaša že 1,69, leta 2010 pa se bo zavihtel na predvidena dva odstotka. Za kako ogromna sredstva gre, pove primerjava s celotno slovensko kulturo, za katerega vlada namenja manj kot pol odstotka BDP.

Državni zbor je konec letošnjega oktobra v nekakšnem zatišju sprejel novi zakon o izvajanju temeljnih razvojnih programov Slovenske vojske v letih 2008 do 2015. Novi zakon je v primerjavi s prejšnjim bolj dodelan, saj vsebuje celih enajst členov, težak pa je zavidljivih 710 milijonov evrov. Obrambno ministrstvo lahko porabi »le« do 105 milijonov evrov na leto, skupni znesek pa ne sme presegati dveh odstotkov BDP.

»Razvoj in opremljanje Slovenske vojske do leta 2015 temelji na procesu razvoja poklicne vojske in usmerjenosti k načrtnemu doseganju ciljnih operativnih zmogljivosti, ki jih narekujejo namen, poslanstva in naloge vojske, so novi zakon utemeljili v generalštabu. Tokratni zakon je napisan v evrih, saj bo Slovenija s prvim januarjem prevzela evropsko valuto. Spomin na inflacijo v času nekdanje Jugoslavije je le še spomin.

Vojna za milijarde

Dobre četrt milijarde evrov vreden posel, s katerimi bodo v Slovenski vojski s 135 oklepniki 8-krat 8 nadomestili nedavno prenovljene tanke T 55, ki jih je obrambno ministrstvo nepričakovano umaknilo iz uporabe, je sanjski posel. Cena enega oklepnega bojevnika, ki bo oborožen s 30-milimetrskim topom, 120-milimetrskim minometom, bombometom in težkim mitraljezom kalibra 12,7 milimetra, se bo gibala od 2,5 do 6 milijonov evrov. Prenovo tankov T 55, za katere so davkoplačevalci očitno zaman odšteli kar 12,5 milijarde tolarjev, so izvedli na Ravnah na Koroškem. Zalomilo se je le pri izbiri.

Obrambno ministrstvo je za dobavitelja 135 oklepnikov 8-krat 8 izbralo ponudbo trzinskega podjetja Rotis, ki zastopa finsko družbo Patria. »Patrio smo izbrali, ker so ta vozila cenovno ugodnejša in ker bo posel dobro učinkoval na slovensko gospodarstvo,« je izbiro oklepnikov, za katere bodo slovenski davkoplačevalci odšteli 64 milijard tolarjev, utemeljil Karl Erjavec, sedanji obrambni minister. Odločitev obrambnega ministrstva je prekrižala račune slovenski vojaški industriji, ki jo s tovarno Sistemska tehnika na Koroškem uteleša poslovni sistem Viator & Vektor.

Finski oklepniki Patria AMV 8-krat 8 imajo v primerjavi z avstrijskimi oklepniki, ki so se prek družbe Viator & Vektor oziroma njene hčerinske družbe Sistemska tehnika na Koroškem prav tako potegovali za ogromen posel, po izvedenih preizkusih bistveno boljše lastnosti. Sicer nekoliko višji finski oklepniki imajo neprimerno boljšo zaščito toplotnih delov, zato so težje izsledljivi in posadki nudijo večjo zaščito pred sodobnimi orožji. Za nameček so avstrijski oklepniki, ki so ga ponesrečeno poimenovali krpan, šele v fazi prototipa, finski oklepniki pa so cenejši od avstrijskih.

Družba Rotis je pri 64 milijardah tolarjev vrednem poslu zagotovila sodelovanje 50 slovenskih podjetij, glavni del zahtevne logistike pa bo opravilo velenjsko podjetje Gorenje. S poslom bodo po zagotovilih obrambnega ministra zagotovili delo 2.240 ljudem. Nad takšno odločitvijo so bili dobesedno pretreseni tako v koroškem podjetju Sistemska tehnika kot v ljubljanski družbi Viator & Vektor, ki je pred leti za nenavadno nizko ceno kupilo večinski delež v koroškem podjetju.

Na obrambno ministrstvo so se zgrnili pritiski, kakršnih v samostojni Sloveniji še nismo videli. O odločitvi obrambnega ministrstva je v maniri »dobrih starih partijskih časov« odločal svet občine Ravne na Koroškem, delavci Sistemske tehnike so izvedli demonstracije pred obrambnim ministrstvom, v »razreševanje« pa se je vključil kovinarski sindikat Skei. »Stoodstotno smo bili prepričani, da bomo dobili posel,« so naivno zatrjevali razočarani delavci, ki so pozabili na temeljno dejstvo, da je njihovo vodstvo očitno pripravilo slabšo in dražjo ponudbo.

Prvi mož Viator & Vektor Zdenko Pavček se s porazom ni sprijaznil. Posel očitno poskuša pridobiti na vsak način: s političnimi in drugimi pritiski, na obrambnega ministra je naslovil dopis, naj »znova premisli o sprejeti odločitvi«, na sodišče pa so naslovili tožbo za izredno zadržanje odločitve. Svoje ponudbe pa niso v ničemer izboljšali. Avstrijski oklepnik krpan se je v primerjavi s finskim izkazal za bistveno bolj ranljivega in nevarnega za posadko.

Opozicijska LDS je junijsko zasedanje državnega zbora izkoristila za pritisk na predsednika vlade, da bi spremenili odločitev, po kateri so izbrali cenejšega in boljšega ponudnika. »Oba ponudnika sta na razpisu ponujala tuj izdelek, zato ne gre za konkurenco med domačim in tujim ponudnikom, ampak za vprašanje, koliko domačih delov bo vgrajeno v vozilo. Ponudnik, ki je bil izbran, je ponudil bistveno večji delež domače proizvodnje, zato je bil iz tega vidika izbran domači ponudnik,« je premier Janez Janša odločno zavrnil očitke in pozive, naj posreduje v korist »domačega podjetja«.

Obrambno ministrstvo še ni podpisalo pogodbe s trzinskim podjetjem Rotis, saj pogajanja o sanjskem poslu še potekajo. Pred vrati pa so že novi sanjski posli, ki bodo slovenske davkoplačevalce stali več sto milijonov evrov. Med njimi je predviden tudi nakup taktičnih in transportnih letal, katerih cena enega se začne pri okrog 20 milijonih evrov.