Slovenska ženska v slikarstvu

Besedilo: Metja Stritmar
Kategorija: Slovenija / nedelja, 1. januar 2006 / 05:00

Leta 1768 sta bili med člani British Royal Academy dve ženski, obe slikarki Angelica Kauffmann in Mary Moser. Obe hčeri tujih moških slikarjev, tudi članov kraljeve akademije. Vtem obdobju so se ženske vSloveniji pojavljale naslikane in ne kot priznane slikarke. Res da ženske, umetnice, slikarke najdemo tudi v18. stoletju, vendar je bilo še v19. stoletju, opevani dobi razsvetljenstva, risanje in slikanje za ženske le del splošne izobrazbe, kajti tako kot salonsko igranje na klavir je bilo tudi risanje in slikanje tedaj modno. Med njimi sta bili Amalija Oblak in Henrika Langus. Šele vobdobju, ki nam je dosti bliže, je bila Ivana Kobilca tista, ki je ženski, kot slikarki in umetnici prinesla tisti blišč in priznanje, ki ga vse dotlej ni bilo.

Portret kot dokument časa

Upodabljanje žensk vslovenskem slikarstvu sega tja daleč vpozni srednji vek, ki nam je zapustil podobe, na katerih je ženska bodisi utelešenje kreposti ali pa vir zla in vsega hudega. Slovenski slikarji žensk niso upodabljali vsmislu kakšne “Primičeve Julije“, tako kot Raffael Fornarini, izjema je morda le Matevž Langus (1792-1855), ki je svojo ženo večkrat naslikal ne le kot mater in gospodinjo, marveč je njen obraz posodil svetnicam in Madonam. Vtistem obdobju je vel duh janzenizma in odkrito govoriti ali kazati ljubezen je bilo skoraj prepovedano. Umetnost je bila obrt in vrednost ženske se je merila zdoto, ki ji je pripadala. Slikarji prve polovice 19. stoletja so slikali meščanske portrete, ki so bili naročeni, zato je na mestu vprašanje, koliko je vteh slikah umetnikovega osebnega doživljanja, koliko pa podrejenosti naročilu. V19. stoletju so si le pesniki lahko dovolili, da so se intimno izpovedali vsvojih pesmih, medtem ko so bila slikarju njegova dela plačilo za trud in delo za zaslužek, ter želja ustreči naročniku. Slikarstvo je bilo vprvi vrsti poklic, šele nato poslanstvo. Po naročnikovi želji naj bi bili portreti predvsem dokument časa, umetnikovo osebno doživljanje je bilo drugotnega pomena.

Meščanstvo včasu bidermajerja si je želela zagotoviti večnost in ponosen spomin sporterti. Moški naj bi bili romantično genialni, zamišljeni in ugledni, ženske pa so morale izžarevati ljubkost, duhovitost, zvestobo. Vdružinskih skupinskih portretih pa zavetje srečnega zakona in obdarjenost zotroki, kar je navzven prekrival idealni blišč pozlate, kar je bilo mnogokrat skregano zresničnostjo. Sredina devetnajstega stoletja je prinesla spremembo, saj se je skoraj mezdno razmerje med slikarjem in naročnikom začelo spreminjati. Umetnik je lahko svobodneje zadihal, postal je svoboden, stem pa si je tudi na platnu upal izpovedati svoja čustva, ki jih je čutil do modela, ki ga je slikal.

Ženska kot navdih

Včasu Ilirstva je bila Ljubljana zaspana prestolnica, kjer so izstopali trije slikarji žensk. Jožef Tominc (1790-1866), ki je Ljubljano počastil zmaloštevilnimi obiski in majhnim številom slik. Veliko bolj ga je pritegnil Trst, kjer je vbogatih salonih zladjarji in kupci, zvinom in damami, sebi in ženskemu svetu ogreval srce. Slikar je vsvojih slikah zajel podobe žensk vseh starosti in stanov. Vtistem obdboju je Langus, ki je umetniško dozorel na Dunaju in vRimu, slikal portrete, ki so veliko bliže tedanji ženski na Slovenskem. Iz slike, kjer je upodobljena njegova žena, veje toplina družinske harmonije in obenem lepota modela. Portret Primičeve Julije daje slutiti ideal Prešernove velike ljubezni. Lepota Julije je ujeta vokvir takratne mode dekleta iz premožne in ugledne meščanske družine. Tretji mojster je bil Mihael Stroj (1803-1871), slikar dunajske šole, dozorel vzagrebški in nato ljubljanski družbi. Damam je roke rad tanjšal, da so bile bolj elegantne, pod roke in prste jim je naslikal šopke, jih namestil pred sanjske vodomete in vaze na balkonih, zato je bil pri naši jari gospodi posebej priljubljen.

Vtem obdobju lahko celo zasledimo nekaj golih ženskih podob, ki jih najdemo vopusu Andreja Herrleina, še več pa jih je predvsem vrisbi upodobil Franc Kavčič. Vendar te zasledimo predvsem vzasebnih zbirkah in le redko vmuzejih in galerijah. Slikanje aktov vSloveniji vobdobju poznega devetnajstega stoletja je bilo precej drzno početje.

Slikanje žensk na Slovenskem se je nadaljevalo sslikarjem Janezom Šubicem, ki je upodobil svojo mater in sestro Mico izpod Blegoša in to stakšnim žarom in navdihom, kot so nekoč slikali plemiške in meščanske lepotice. Brat Janeza Šubica, Jurij Šubic je skušal na svoja platna ujeti barve luči in svetlobe, ki ju je užil na svojih študijskih potovanjih po Franciji. Njegov je portret takrat devetnajstletne Tavčarjeve žene Franje, pozneje prve dame liberalnega meščanstva, samozavestne in odločne ob strani moža. Ob prezgodnji smrti smo izgubili slikarja, ki ni iskal zunanje lepote, ampak je svojo bolečino in čutenje poudaril zostrino svetlobnih nasprotij, to je bil Jožef Petkovšek (1861-1898). Petkovškovo življenje je ugasnilo vumobolnici na Studencu pri Ljubljani. Vtistem času je vMünchnu vladal slovenski slikar Anton Ažbe (1862-1905), učitelj cele generacije slovenskih in tujih slikarjev. Vnjegovi zasebni šoli je bila ženska prvi učni eksponat. Znani so trije njegovi akti Leda zlabodom, Odaliska zevnuhom, obe deli sta izginili vNemčiji, sliko Vharemu pa hrani Narodna galerija vLjubljani. Njegova “Zamorka“ je pojem slikarskega izročila, Dekliški portret pa nas prevzame zjasno zgradbo barvnih lis, ki ustvarjajo optično resničnost. Ažbetov učenec je bil Ferdo Vesel (1861-1946), ki mu je bila ženska figura nosilka razmišljujoče vsebine in socialne note, kot denimo slika Sirota.

Slikarka in model

Ivana Kobilca (1861-1926), upravičeno ji lahko rečemo, da nosi krono, ki jo je podala naprej vsem poznejšim generacijam slikark na Slovenskem. Bila je Veselova sopotnica, za tedanje čase samo ženska. Njene slike, portreti žensk, deklic, otrok, stark izražajo čutečo občutljivost za vse odtenke in vzgibe človeških čustev, ter pogum. Iz teme je vsvetlobo izluščila obraz na sliki Pariška branjevka in zadovoljstvo Mamice kavopivke. Ženska slikarka, ženska občutljiva za drobna, včasih lepa, včasih boleča srečanja zživljenjem. Ivana Kobilca je leta 1889 priredila razstavo na takratni realki vVegovi ulici vLjubljani, ter na njej med drugim predstavila istega leta nastali portret sestre Fani. Kritiki so razstavo vglavnem pohvalili, pri čemer pa se je urednik Zgodnje Danice, Luka Jeran čutil dolžnega zapisati: “Pri svetih slikah in portretih itd. Je hvale vredna spodobna postavnost na obrazih, sicer pa odveč golih rok. Slikarji morajo vseskozi na to gledati, da so moralisti za občinstvo, ne pa vabljivci vzapeljive zanke, sčimur storijo veliko hudega, včasi celo vslikah, za cerkve, še posebno pa vpodobah in slikah na salonih. Poštena slikarica Ivana se bode gotovo ogibala tacih reči vsvoji umetnosti.“ Kobilca je svarilo razumela; na slovenskem nikoli več ni razstavila nobenega pohujšljivega dela in se je pri aktih omejila na ateljejske študije, edino veliko sliko pa je razrezala in večji del (menda zizjavo “Kdo bo te babe gledal?“) zavrgla.

Razgibani časi

Okoli leta 1900 je generacija mladih slovenskih slikarjev stopila na novo pot razvoja, saj so želeli stopiti vkorak zevropskim slikarstvom in slovensko resničnost oplemenititi zožarjeno svetlobo sončnih lis, zato jih je kljub Ažbetovi šoli vse bolj pritegnila slovenska pokrajina. Eden izmed njih, Matej Sternen (1870-1949), pa se je pozneje vrnil zženskimi figurami. Ivan Grohar (1867-1911) je vsvojih delih najbolj nazorno pokazal ta razkorak. Saj je od njegove slike Pod Koprivnikom do Nezakonske matere velik razpon. Nastane svetlobna vizija Moderne. Še hip pred tem je bila tema matere zotrokom nosilec neke vsebine, vGroharjevih slikah postane skoraj naključni predmet, ki je obsijan ssvetlobo žarečega poletnega dne. Vsemu temu je prisluškoval Rihard Jakopič (1869-1943), ki mu je bila ženska ljub navdih, ko je iskal barvna razmerja. Ženske podobe vnjegovih slikah so postale simfonija barv, večinoma tople in mehke. Najbolj izrazit figuralik te generacije je bil Matija Jama (1872-1947), ki mu je bila ženska figura eno temeljnih gibal umetniškega nemira in slikarski ideal. Na množici skic, risb in platen kraljuje ženska, iz secesijskih lepotic se prelevijo včutne ženske akte. Groharjeve ženske so iz gorskih kmetij, zaznamovane zdelom, Jamove so polne sonca, Jakopičeve so slovesno meščanske, Sternenove pa so odmev Rubensovih bahkantk.

Prva svetovna vojna, svet se je zamajal vtemeljih, na slikarskih platnih so vzniknili trpeči obrazi in zverižena telesa pregnanih in preganjanih. Vtistih časih ženska vslovenskem slikarstvu le sem in tja zasveti iz teme, kot obet na boljše čase. Povojni čas prinese vonj novega upora in vgeneraciji slikarjev se ženska podoba spogleduje zoblikami kubizma, kot denimo vslikarstvu Vena Pilona, razdrobljenosti Franceta Kralja. In nato zaveje barvita melodija, ki časti žensko figuro in se spogleduje zvelikim Matissom. Zgrafikami, ki jih je Miha Maleš zvariacijami na Matissove teme objavljal vrevijah in vsvoji Umetnosti, se je učinkovito predstavil občinstvu. Njegove Odaliske so gledalca vodile visti svet sanjave orientalske erotike, kakor slike, ki so jih nekoč naslikali Ažbe in njegovi sodobniki. Sem spadata brata Nande in Drago Vidmar, ki vidita daleč čez mestne luči, tja vpredmestje, kjer so jutra vsakdanje siva.

Med drugo svetovno vojno in kmalu po njej se slovenska ženska na slikarskih platnih pojavlja kot bodisi neustrašna borka, močna mati ali preganjana in trpinčena pod škornjem okupatorjev. Ob tem izstopa Božidar Jakac, saj so njegovi portreti žene Tatjane narejeni spičlim slikarskim priborom najlepša izjava ljubezni kljub hudim časom. Včasu, ki ga živimo, se ženske, kot objekt slikarjevega navdiha ali kot njegova muza le redko pojavljajo. Vsedemdesetih letih prejšnjega stoletja so tukaj, predvsem zakti blesteli Nikolaj Omersa, Franc Zupet Krištof, Lucijan Bratuš, Marjan Skumavc in mnogi drugi. Vdevetdesetih pa podoba ženske kot portret ali kot figura le še redko zaide na platna slovenskih slikarjev.

Tako vliteraturi, kot vslikarstvu je ženska vendarle gibalo vsega in vsredišču. Naj si bo to ob rojstvu, ob mladostni zaljubljenosti ali mirni dobi zrelih let. Še celo smrt je ženskega spola.

Uporabljena literatura:

- Akt na Slovenskem, Galerija Cankarjevega doma

- Women Art nad Society, Thames&Hudson

- Ženska v slovenski sliki, Spektar Zagreb

- Slovensko slikarstvo, Mladinska knjiga