Obljube niso dovolj

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Gorenjska / / 15:38

Ko so 4. avgusta lani Slovenijo prizadele najhujše poplave v njeni zgodovini, so bile obljube vodilnih predstavnikov države spodbudne. Predsednik vlade Robert Golob je ob ogledu razdejanih Medvod poudaril: »Ljudje ne bodo ostali sami.« Podobno je zatrjevala predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je ob obisku opustošenega območja občine Kamnik dejala: »Ne bo šlo čez noč, a zagotavljam, da nihče ne bo ostal sam.« Vendar pa so leto dni kasneje rezultati teh obljub vprašljivi, še posebno glede zagotavljanja nadomestnih objektov oziroma izplačila odškodnine posameznikom in družinam, ki so izgubili svoje domove ali pa bi bilo njihovo bivanje v obstoječih ogroženo. Mnogi prizadeti še vedno čakajo na trajno rešitev, torej nov dom, v katerem bodo lahko ponovno zaživeli in v katerem se bodo počutili varno in udobno.

Čeprav je bila tako obsežna vodna ujma za vse nas nepričakovana in povsem nova preizkušnja, na katero nismo bili pripravljeni, bi od izvoljenih predstavnikov ljudstva in njihovih sodelavcev lahko upravičeno pričakovali učinkovitejšo reakcijo. Kljub težavnosti položaja bi lahko pokazati večjo sposobnost hitrega ukrepanja v izrednih razmerah. A izgovorov za počasno izvajanje sanacijskih del in sprejemanje odločitev je vedno več. Kot eno glavnih težav navajajo dolgotrajne in zapletene administrativne postopke. Poleg tega pravijo, da so obstoječe strokovne podlage slabe in neustrezne, zaradi česar je bilo treba opraviti nove študije. Zahtevno naj bi bilo iskanje zemljišč za nove domove. Napredek pri obnovi naj bi dodatno zaviralo omejeno število projektantov in izvajalcev. Težava bo prej ali slej nastala pri finančnih sredstvih.

Ne vem, kako je, ko ti poplava ali plaz odnese dom. Nisem doživela strahu in groze ob dvigajoči se vodi, ki neusmiljeno preplavlja vse, kar si dolga leta gradil. Ob tem pa naravna ujma ne uniči le štirih sten, temveč tudi spomine in družinsko dediščino, hkrati pa povzroči psihološko stisko, saj zamaje občutek varnosti. A kljub temu si skušam vsaj predstavljati, kako neutemeljeni in nesmiselni se morajo prizadetim zdeti vsi ti izgovori. Ko naravna nesreča opustoši vse, kar je človeku drago, so razlage in upravičenja, zakaj stvari ne napredujejo hitreje, prazna in ne prinašajo tolažbe.

Namesto da bi se resnično osredotočili na hitro pomoč, se prepogosto znajdemo ujeti v birokratskih postopkih, ki ne omogočajo vidnejših rezultatov. Prizadeti ne morejo neskončno dolgo čakati na rešitve. Že eno leto je preveč. V trenutkih katastrofe, ko ljudi preplavijo občutki žalosti in nemoči ter postane negotovost del njihovega vsakdana, so le hipna dejanja tista, ki zares štejejo. Obljube niso dovolj.