Duhovnik je posvečen za ljudi

Na praznik apostolov Petra in Pavla so v Šenčurju obhajali biserno mašo prelata in kanonika Antona Slabeta, po rodu iz Bukovščice, ki je bil v duhovnika posvečen 29. junija leta 1964. S svojim duhovništvom je močno zaznamoval versko skupnost.

Če se najprej ozremo v vašo mladost, kaj vas je usmerilo na duhovniško pot?

Mlin ob sotočju dveh potokov v Bukovščici je bil dom naše družine. Podjetnost starega očeta in očeta je dodala temu še vaško trgovino in v Ljubljani trgovino za uvoz mlinarskih in kmečkih strojev. Sedem otrok je tako imelo dokaj zavarovano prihodnost, vendar je vojni čas vse to razsul. Očeta so nam doma ubili 6. maja 1942. Vsak zase smo se morali znajti in ob pomoči dobrih ljudi zastaviti svojo pot. V vsaki naših sedmih zgodb zdaj opažam, kako Bog vodi vsakega človeka in ga usmerja na pot, ki ni najlažja, je pa zanj v danih okoliščinah najprimernejša. Zlasti trpke preizkušnje poniževanja, zaničevanja in zapostavljanja, skozi katere smo morali, so se razodevale kot smiselne veliko kasneje. Močno sem si želel čim prej v šolo in silno rad sem bral. Kot otrok sem tudi ministriral. Desetleten sem bil že na Jesenicah v tedaj osemletni gimnaziji in v skoraj povsem drugačnem, delavskem okolju. Od takrat sem hodil domov le med počitnicami in na obiske. Tam sem tudi dobil novi priimek in postal Slabe. Ravnatelj gimnazije je to predlagal, da sem tako dobival vsaj otroške doklade, saj kot sin Adolfa Jelenca nisem imel nobenih tovrstnih pravic. Žal mi je zanj, kajti bil je pošten in odličen ravnatelj. V letu, ko smo trije z jeseniške gimnazije šli v bogoslovje, so ga zaradi tega odstavili. Imeli smo pravo srečo, da so bili na gimnaziji profesorji, ki so jih sem stlačili prav zaradi verskega prepričanja, nas pa so ti ljudje obdarili s svojim znanjem in ljubeznijo do poklica. Odločitev za duhovništvo se mi je izrazito rodila v času počitnic po maturi, ko sem delal v menjalnici na Korenskem sedlu in srečeval vsakovrstne ljudi, ki so prihajali čez mejo, od popotnikov, turistov do tihotapcev, tudi moralnih izprijencev. Spomnim se le, da me je prešinila misel, kako bi lahko takim ljudem pomagal. Danes mi to zveni nekam domišljavo, a takrat je sodilo v mladostno zagnanost. Danes je vsaj del tega uresničen v spovednih pogovorih. V času največje delovne obremenjenosti skoraj ni bilo prostega časa, niti za domače. Smo pa vseskozi ohranjali povezanost in zdaj na stara leta jo spet bolj dejansko uresničujemo in se večkrat srečujemo.

Kje ste imeli novo mašo?

Takrat je nadškofijo po smrti nadškofa Antona Vovka že prevzel dr. Jože Pogačnik, doma iz Kovorja, po izobrazbi pravnik, po duši pa nežno čuteč pesnik, človek velike in urejene delavnosti. Najprej sem imel novo mašo na Jesenicah. Prevladala je misel, da je to za jeseniško župnijo velikega pomena. Kaplan Hajnrihar je zato predlagal za pridigarja jezuitskega patra Žužka, ki je bil odličen govornik. V rojstni župniji so naslednjo nedeljo prav tako pripravili dejansko novo mašo, ki je pritegnila veliko ljudi iz vse doline. Bilo je veliko veselja med vernimi.

Katera misel in nauki so vas vodili skozi življenje in delo?

Duhovnikovo poslanstvo je trojno. Najprej je učitelj, oznanjevalec življenjske modrosti Jezusa Kristusa, ki je kar dostikrat zelo ali povsem drugačna kot pamet sveta. Naj omenim samo primerjavo med človeško težnjo povrniti milo za drago in Božjo modrostjo odpuščanja. Drugo je vodenje verne skupnosti. Tu ne gre samo za shajanje v bogoslužju, ampak za ustvarjanje zaupanja, prijateljstva, solidarnosti, tudi prostovoljne dobrodelnosti, kar ustvarja mir in urejenost v vsaki družbi. Tretje pa je najbolj skrivnostno in jo lahko nekoliko razume le veren človek, to je posvečevanje. Gre za duhovno povezanost z Bogom, ki počasi raste v zaupanje in ljubezen, tako da Božji Duh dela v človeku, ga navdihuje in mu daje moč, včasih tudi za velika dejanja in žrtve. Vedno mi je bila zelo ljuba Božja beseda, posebej v Svetem pismu. Tam je vsako spoznanje dragoceno, res pa ga je včasih težko doumeti. Drugo, kar čutim kot posebej Božji dar, pa je bila težnja, da bi razumel ljudi. Ni mi bilo žal časa za pogovor, posebno ko je bilo čutiti njihove stiske. Saj dostikrat ni mogoče ne pomagati ne svetovati, a že razumeti drugega je dragocenost za oba.

Delovali ste v več župnijah ...

Prvo leto po posvečenju smo bili poslani za nedeljske kaplane. V Kamniku je bilo precej spovedovanja, maševat sem hodil še v Mekinje. Nato štiri leta redno kaplansko delo v Šenčurju predvsem z veliko verouka. Po bolezni in smrti župnika Vavpetiča, ki je zelo zaznamoval župnijo, sem ostal v Šenčurju še 24 let. V Pirničah sem bil kasneje le štiri leta. V ljubljanskem obdobju sem nekaj let pomagal kot duhovni pomočnik ob koncih tedna v nekaj župnijah, in sicer v Šmartnu pri Litiji, v Kosezah in v Selcih ter Bukovščici, a to je bila res le pomoč. Sistem vsega dela v župniji in pedagoško znanje je sicer eno, drugo pa je duh, s katerim duhovnik dela, saj za vrsto dejavnosti nismo imeli strokovnega znanja, bil je popoln amaterizem, a bilo je sodelovanje in povezovanje – in iz tega se je rodilo marsikaj pozitivnega za bolj vredno življenje in zdrave odnose, zlasti pri mladih. V starosti lahko bolje presojam, kako je vse delo in skrbi, pogovori in srečanja, tudi sodbe ljudi mene samega brusilo in kovalo. Rad imam duhovniško delo, velik smisel in pomen čutim v njem. Pa doživljam med vernimi tudi veliko potrditev. Res bi precej stvari danes, po vseh teh izkušnjah, zastavil drugače, a sem vkljub temu nekako vesel takratnega dela.

V Ljubljanski nadškofiji ste in še vedno opravljate pomembne funkcije.

V Ljubljano me je poklical nadškof Rode, ki je menil, da se bo dalo življenje nadškofije hitro urediti, zato je naravnost opozoril na boleča nerešena vprašanja v življenju naroda. Zelo vznemirljivo je bilo delo na cerkvenem sodišču, posebno pogovori z ljudmi, ki se jim je zakon sesul in so iskali pomoč. Človek si ne bi mislil, kakšne razmere smo ljudje sposobni ustvariti in življenje zaplesti, če ni dobrega poznanja samega sebe in polne iskrenosti v razmerjih. Potem pa veliko razočaranj, jeze, tudi maščevalnosti, predvsem pa bolečine in žalosti. Zelo razgibana je bila služba arhidiakona s pogledom v življenje duhovnikov in njihovih župnij. Sodelovanje v svetniških postopkih je bilo odkrivanje veličine teh osebnosti, ki so poseben zaklad naroda. Najbolj izzivalna pa je bila gotovo služba ravnatelja bogoslovja, kjer gre za oblikovanje osebnosti, za zahtevo po zadostnem teološkem znanju in pastoralnih sposobnosti teh, ki so sprejeli pot duhovništva, kajti duhovnik ni samo služba in poklic, je celovitost identitete, v posodi povsem človeške narave nosi vrednote Božjega Duha. Če se ne bi trudil, da besedo najprej sam živi, bo govoril v prazno. Velja prav enako kot za starševsko vzgojo. Kandidati pa so prihajali iz razmer, ki jih je oblikovalo družinsko vzdušje in razmere v družbi, večina iz vernih družin, a tudi taki, ki niso imeli ne verske vzgoje ne znanja. Ločiti je bilo treba samo željo od resnične poklicanosti, pa tudi meje sposobnosti vsakega, da ne bi bili krivični v vzgojnih zahtevah.

Vaša želja je, da bi pričevali o Luči. Kako to uresničujete v vsakdanjem življenju?

Navada je, da si novomašnik izbere neko življenjsko geslo. Ne vem, morda sem takrat čutil, da je duhovnik kot Janez Krstnik, ki je Jezus zanj dejal, da je poslan, da pripravi srca ljudi, da bodo sposobni sprejeti Kristusa kot Luč, kot učitelja in nosilca življenja. Na svoji poti sem srečeval veliko ljudi, obremenjenih, tudi zagrenjenih, brez pogleda v prihodnost, brez zaupanja – potrebnih luči. Tudi sam sem sprva delo Cerkve razumel skoraj po šolsko: potrebna je moralna urejenost, pa doslednost v ravnanju po zapovedih in sodelovanju v cerkvenem bogoslužju in pobožnostih. V pogovorih z ljudmi, zlasti pa v spovedih, sem odkrival, da ne gre le za urejenost. Šele ko razviješ pozitiven odnos do človeka, ga lahko prav ocenjuješ, ko ga tudi razumeš. Enako je z odnosom do Boga. Ko odkrivam, kako dela v ljudeh, ga občudujem v njegovi potrpežljivi ljubezni. V tem je pot luči, da človek vzljubi pozitivne vrednote in iz njih živi. V tem je tudi izpolnjen čisto osnovni zemeljski del življenjskega smisla. Videl sem, kako velik cilj je postati značajen človek s toplim sočutjem, pa tudi, da to vendar povsem ne izpolni človeka. Tudi tak lahko zapade v malodušnost depresije. Popoln temelj življenja je le Bog in osebni odnos do njega, to prinese srcu mir in ravnovesje duhu.

Letos ste obhajali 60-letni mašniški jubilej, kar, verjamem, je pomemben mejnik.

Naš poklic je zelo izpostavljen. Že zaradi oznanjevanja resnice je nemogoče, da bi se izognil zameram, prizadetostim, tudi obsojanju … Poleg tega tudi duhovnik počasi raste kot človek in počasi poglablja svoje duhovništvo. Jubilej ni sam sebi namenjen, bolj ga vidim kot povod za srečanje in povezovanje vernih. Srečal sem se najprej z ljudmi v rojstnem kraju, nato skupaj s še dvema sobratoma z oltarno skupnostjo v ljubljanski stolnici. Veličastno, prav kot praznik, so srečanje pripravili v Šenčurju. Vesel sem bil voščil in nasmehov, spominov in veselja ljudi, stiskov rok, presenečen nad tem, kako iznajdljivi so nekateri, da pokažejo in naredijo veselje drugim. Čutim, da je v tem tudi veliko tihe hvaležnosti ljudi za duhovnikovo delo in tudi želja po povezanosti z njim. Duhovnik pač ni posvečen sam zase, ampak zanje. Pot šestdesetih let je samo na videz dolga. Ko se korak krajša, stopnice višajo in vsaka stvar potrebuje več časa, se duhovnikovo delo zmeraj bolj osredotoča na spovedovanje in obhajanje evharistije, osvobajanje duha in posvečevanje vsega. Spet je več časa za branje, sprotni študij in molitev.