Delo v gozdu ga pomlajuje

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. julij 2024 / 05:00

Ko se oglasi na telefonski klic, ob brnenju stroja zaslišim: »Trenutno sem v blatu, čistimo pot, rijemo kot divji prašički.« Franc Martinjak je slišati zelo dobre volje. »A čez nekaj ur bom že doma, kar pridite naokrog,« me v isti sapi povabi na ogled svoje bogate zbirke motornih žag.

Na vroč julijski dan se okrog poldneva dobiva v prijetni senci dreves ob njegovem domu na Spodnjem Brniku. Če se človek sprva vpraša, kaj žene človeka, da začne zbirati motorne žage, ga skozi pogovor s Francem Martinjakom zgrabi, da bi tudi sam pripravil polico – če ne ravno za tovrstno bero, pa vsaj za kaj drugega, podobnega zbirki. Franc je duhovit sogovornik: »Nekaj časa sem mislil, da bi zbiral starodobna vozila, a so vsa preveč zarjavela, ni poceni, da jih 'zrihtaš'. Potem sem mislil, da bi zbiral stare traktorje. Na pamet mi je prišlo tudi, da bi zbiral stare ženske (smeh), pa mi je rekel župan, ko je prišel pogledat moje 'motorke', da bi s starimi imel same stroške, mlade pa bi tudi spraševale, kam jih bom peljal, kaj jim bom kupil …« nadaljuje modro misel. »Tako da je bilo še najbolj pametno, da sem začeti zbirati motorne žage,« sklene. »Pred 15 leti sem slišal, da jih nekdo zbira v Cerknem. Del za eno od mojih 'motork' mi je manjkal, pa sem ga poklical. Rekel mi je, da jih samo zbira, delov pa ne prodaja. Začelo me je mikati, da bi jih še jaz zbiral. In tako se je začelo. Največ mi jih je priskrbel sosed, ki po hišah pobira odvečno železje, veliko sem jih tudi sam dobil. Imam namreč bagre, in ko pri kom kopljem, povprašam, ali ima kakšno staro in neuporabno motorno žago. Kar nekaj sem jih tudi kupil,« razloži Franc.

Zmanjkuje mu polic

V garaži, kjer ima shranjene, se police kar šibijo od njih. »Zmanjkuje mi polic,« se nasmehne in pokaže na eno, ki kraljuje nad vsemi »Tale je pa 'tabol', za sedemdeset let mi jo je naredil sin, ki je mizar,« pove zdaj 73-letni Franc, ki bi mu prisodili vsaj deset let manj. Pravi, da imajo žage bolj kot ne simbolično vrednost. »Veliko sem jih dobil zastonj, za kakšno sem dal dvajset evrov, za rusko sem dal sto evrov.« Spomni se dobe svoje vojaščine. »Pri vojakih sem bil v Nišu, imeli so nerodne ruske motorne žage. Imela je 140 centimetrov dolg meč, na drugi strani pa rezervoar za olje. Dva sta jo morala držati, da sta lahko žagala.«

Klen možakar

Franc dobro skriva leta. »Veste, imam super ženo, ki dobro skrbi zame. Pred leti so mi zamenjali koleno in zadnjič sva s svakom delala v gozdu, pa je rekel: 'Ti si še dober, nič ti ne manjka.' Danes sem bil v gozdu, blata je bilo en meter, ampak ko delam v 'gmajni', postanem čisto mladosten. Dolga leta sem delal v gradbeništvu, včasih še vedno rad 'porihtam kakšno krtino',« razloži v svojem duhovitem slogu.

Husqvarna in Jonsered sta »džeka«

Sto trideset motornih žag, očiščenih pajkovih mrež (»Malo sem vseeno očedil prah pred vašim prihodom,« pomežikne Franc), je zares videti impozantno. Zbiratelj pove, da prihajajo iz Nemčije, Švedske, Združenih držav Amerike, Kitajske, Japonske in Rusije. Najbolj ga navdušujejo proizvajalci iz skandinavskih držav, »Husqvarna in Jonsered sta 'džeka' med njimi, sam jih uporabljam še kakih sedem, osem. Najljubša mi je Jonseredova, ki sem jo leta 1978 naročil v Bosni. V tistih časih je bilo težko dobiti 'štilerco' (motorno žago nemškega proizvajalca Stihl, op. a.), znanec mi je povedal, da v Sarajevu prodajajo 'jonseredke'. V Podnartu na pošti sem takrat plačal 430 mark in 180 jugoslovanskih dinarjev. Malo me je skrbelo, da iz tega naročila ne bo nič, a sem dobil vse, do zadnjega ključka in vijaka.« In 46 let stara motorna žaga še vedno deluje kot nova, mi pove.

Žage so vse manjše

Ni moč zgrešiti, da so Frančeve žage zložene po vrstnem redu, od največjih do najmanjših. »Včasih so imele tudi po 16, 17 kilogramov, skozi leta so postale vse manjše,« mi razloži, kar tudi sama opazim. »Ljudje izgubljajo moč,« se zamisli. »Ko sem bil star dvajset let, sem s tisto (pokaže na žago, ki je že na pogled zelo velika in pove, da ima 17 kilogramov, op. a.) urejal cesto na Krvavec. Po osemdeset 'kubikov' na dan sva s pokojnim bratom podrla. Priznam pa, da če jo danes vžgem, je že malo težka, ni več take kondicije.«