Sveža voda za rože

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. julij 2024 / 08:00

»Ime mi je Violette Toussaint. Bila sem čuvajka na železniškem prehodu, zdaj sem čuvajka na pokopališču. Uživam v življenju, srebam ga kot jasminov čaj, sladkan z medom. Ko pa se zvečeri, ko so kovana vrata pokopališča zaprta in ključ visi na vratih moje kopalnice, sem v nebesih. Toda ne v tistih, v katerih so moji sosedje. Ne. V malih nebesih sem: požirek portovca – letnik 1983 –, ki mi ga José-Luis Fernandez prinese vsakega 1. septembra. Ostanek počitnic, nalit v kristalni kozarec, nekakšno indijansko poletje, ki ga odčepim okrog sedmih zvečer, pa naj dežuje, sneži ali piha veter. Dve šilci rubinaste tekočine. Kri vinske trte iz Porta. Zaprem oči in uživam. Že požirek je dovolj, da mi polepša večer. Dve šilci, zato ker mi je všeč opojnost, ne pa alkohol. José-Luis Fernandez prinese na grob Marie Pinto, poročene Fernandez (1956–2007), rože vsak teden, razen julija, ko to prevzamem jaz. Portovec je torej v zahvalo. Moje sedanje življenje je dar z neba. To si rečem vsako jutro, ko odprem oči. Bila sem zelo nesrečna, že čisto na dnu. Neobstoječa. Izpraznjena. Bila sem kot moji sosedje, če ne še hujša. Moje življenjske funkcije so delovale, toda brez mene. Brez duše, ki menda tehta enaindvajset gramov, najsi je človek debel ali mršav, velik ali majhen, mlad ali star. A ker nikoli nisem hotela pestovati žalosti, sem se odločila, da ne bo dolgo trajala. Žalost se mora nekega dne končati.« / »Tistega dne, ko je izšel članek, se je Philippe Toussaint vrnil z zavoda za zaposlovanje povsem pobit: spoznal je, da bo poslej moral delati. Navadil se je, da sem namesto njega vse naredila jaz. Z njim sem, kar zadeva lenobo, zadela glavni dobitek. Srečne številke in jackpot, ki sodi zraven. Da bi ga razvedrila, sem mu izročila letak: 'Čuvaj pokopališča, poklic prihodnosti.' Pogledal me je, kakor da se mi je zmešalo. Leta 1997 me je vsak dan gledal, kakor da se mi je zmešalo. Mar gleda moški žensko, ki jo je ljubil, a je ne ljubi več, kakor da se ji je zmešalo?« (str. 9-10)

Gornja odlomka sta iz tega simpatičnega romana, ki ima sicer čez šeststo strani, a so črke dovolj velike za očem prijazno branje. Branje, ki je vrh tega zelo poletno. Življenje glavne junakinje je tako, da bi marsikoga utopilo v žalosti, a naša Violette ga dobro prenaša in ga naposled v spoznanju, da se mora žalost nekega dne končati, obrne sebi v prid. Poteka zgodbe, ki je polna nenavadnih zapletov, tu ne bi obnavljal, a bralce vabim, da si to enkratno zgodbo sami preberete, ne bo vam žal …