Prišli so po strica Miha

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 20. julij 2024 / 06:34

Ko sva bili še čisto majhni (10)

Nekega dopoldneva leta 1944 so preko mostička čez Graben prikorakali trije vojaki. S sestro sva se igrali pred drvarnico, opazovali njihovo opremo, čelado in puško ter občudovali njihov strumni korak. Ustavili so se pred našimi hišnimi vrati. Staremu atu so pokazali nek list, stara mama pa je začela jokati. Poiskali so strica Miha. Našli so ga na skednju in ga odgnali v mesto.

Vojaki so nama bili zelo všeč in tudi midve bi bili radi vojakinji. Vzeli sva vsaka svojo »kahlico« in ju poveznili na glavo, brezova in sirkova metla pa sta bili primerni puški. Začela se je najina zabava. Marširali sva po mostičku gor in dol in šteli: »Ajns,cvaj,draj,marš!« Najino igro je pokvarila objokana stara mama. »To je vojna, to ni igra!« je zamrmrala, ko nama je z glavic snemala otroški nočni posodi. Rekla nama je, da mora stric Miha v vojno, kjer sta tudi najina ati in mamica. Nisem vedela, kaj je vojna, a ko nama je to povedala, sva zajokali tudi midve. »Kje si najina zlata mamica?« sva jokali. Da bi nama preusmerila žalostne misli, naju je podučila, da »kahel« ne nosimo na glavi in da z metlami pometamo.

O stricu Mihu nismo dobili nobenih sporočil. Po vojni se je vrnil kot partizan prekomorske brigade.

Njegova vojna dogodivščina me je zelo zanimala. Rad je pripovedoval svojo zgodbo in ker sem bila dobra poslušalka, mi jo je večkrat ponovil. Po preselitvi sem se pogosto vračala k starim staršem v Graben, pri katerih je živel stric Miha, ki se me je vedno razveselil. Njegova zgodba se mi je vtisnila globoko v spomin.

Ko so prišli po strica Miha, so ga Nemci odgnali v mesto in zaprli. Nanj so čisto pozabili, tako da je bil dva dni lačen in žejen. Ko so se le spomnili nanj, so ga s transportom poslali v Nemčijo. Pot ga je vodila kot prisilno mobiliziranega nemškega vojaka v tankovsko enoto na zahodno fronto v Francijo.

Tam je preživel invazijo angloameriške vojske. Ni se spominjal kraja, kjer so vojaki v strelskih jarkih branili mesto. Ogenj je proti večeru ponehal. Stric je opazil, da oficirji in njihovo spremstvo zapuščajo hišo, v kateri so imeli štab. Dobro je opazoval in ko je ugotovil, da je hiša prazna, se je neopazno splazil v kletne prostore, da bi našel hrano. Našel je veliko steklenic konjaka. Pil ga je do onemoglosti. Ničesar več se ni spominjal. Ni vedel, kako je prišel iz hiše. Preko njega je šla ofenziva. Zjutraj so ga zajeli Angloameričani. Poleg njega je ležala velika črna torba, v kateri so bili načrti in zemljevidi. Po vsej verjetnosti jo je prinesel iz hiše, v kateri je bil kot nočni obiskovalec. Angleži so ravnali z njim kot z oficirjem, stric pa jim po nemško ni znal povedati nič drugega kot to, da je Slovenec iz Jugoslavije. Angleži so imeli v štabu tolmača za nemški jezik, ki je bil po rodu z Dolenjske. Tako so Angleži lahko izvedeli, da torba z dokumenti ni njegova in da ima brata in sestro pri slovenskih partizanih. Odpeljali so ga v London, kjer je dobil primerno vojaško uniformo. Prepeljali so ga v Bari, od koder se je s prekomorsko brigado vrnil preko Visa, Dalmacije in Istre domov v Slovenijo.