Lažno obilje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 20. julij 2024 / 08:12

Počasi se uveljavlja spoznanje, da v t. i. razvitem svetu proizvajamo vse več dobrin, ki jih pravzaprav sploh ne potrebujemo, živimo v svetu lažnega obilja. Po drugi strani pa vse več ljudi živi v pomanjkanju.

Splošne značilnosti

O lažnem obilju je na nedavnem predavanju v Ljubljani govoril tudi Kai Heron, politični ekolog, ki deluje na univerzi Lancaster v Angliji. Njegova teza: »Svet je organiziran tako, da proizvajamo stvari, ki jih ne potrebujemo.« Heron uporablja pojem lažnega obilja. Kaj je to? »Lahko bi preprosto rekli, da je to svet, ki je organiziran tako, da proizvaja preveč tistega, česar ne potrebujemo. Imamo obilico onesnaževal, toksinov. Proizvajamo obilo hrane, kar bi moralo biti dobro, a je kar tretjino zavržemo. Težava je, da povzročamo kolektivno ekološko škodo, odpadke. Pomislite na načrtovano zastaranje blaga oziroma na dejstvo, da vsaki dve leti potrebujete nov iPhone ali kaj drugega, ker stvari ne moremo popraviti in postanejo odpadek. Pravzaprav nimamo pravice do popravila. Pri lažnem obilju imamo torej v mislih materialne odpadke in dobiček. Dobička niso deležni vsi, temveč le določeni ljudje. Tudi zato je ideja o povečevanju BDP-ja kot o povečevanju napredka … Na svetu je več denarja kot kadar koli prej, a ni enakomerno porazdeljen, zato je to obilje lažno, je obilje 'sranja'. Zato uporabljamo ta izraz, v smislu, da nam prodajajo 'bullshit', da nam lažejo, češ, kako je to dobro za vse. Izraz 'bullshit abundance' uporabljamo tudi kot poklon Davidu Graeberju, avtorju knjige Bullshit jobs (prevod knjige z naslovom Bulšihti je letos izšel pri založbi Cf), ki govori o poklicih, ki jih ljudje opravljajo in za katere se zdi, da je njihov edini smisel to, da se počutiš, da opravljaš popolnoma nekoristno delo. Tudi sam sem imel tako službo, vsak dan sem šel na delo, zavedajoč se, da ne prinaša nikomur nič pametnega. Pri lažnem obilju je nekoliko drugače, saj ne gre za subjektivno izkušnjo. Ne gre za to, kako se počutim, ampak za to, kar kapitalizem povzroča v svetu. Odpadki so objektivni, premoženjska neenakost je objektivna.«

Ekosocializem in ekomodernizem

Kakšna je možnost, da v svetu, ki prisega na nenehno rast, enkrat tudi odrastemo? »Zelo je spodbudno, da je posebej med mladimi veliko zanimanja za odrast. Koncept odrasti se je začel obračati izrazito v smeri ekosocializma. Preprosto rečeno – to je ideja, da si kolektivno lastimo to, kar potrebujemo za lastno preživetje. Ekosocializem ne pomeni avtoritarne države, ki je lastnica vsega, temveč za demokratičen nadzor in lastništvo nad vsem, kar potrebujemo za kakovostno življenje. Pomembno je tudi načrtovanje. A znova, ne gre za plansko gospodarstvo, ki ga ljudje povezujejo s socializmom, temveč za organizirano načrtovanje na način, da ne proizvajamo več izdelkov, kot jih potrebujemo, ampak le toliko, kot jih potrebujemo.« Med pojmi, ki jih uporablja Kai Heron, je tudi ekomodernizem. Kaj pomeni ta? »V osnovi je ideja ekomodernizma v tem, da je glavni problem družbe, da je vse v lasti kapitalistov. Če pa lastnina ne bi bila v lasti kapitalistov, temveč v lasti delavcev, bi lahko uporabljali industrijo in vso tehnologijo, ki obstaja, za potrebe ljudi, ne da bi poskušali ustvarjati dobiček. Tu je jasen socialistični moment. Težava je v tem, kako ekomodernisti teoretizirajo in razmišljajo o tehnologiji. Ekomodernisti so na primer zelo naklonjeni konvencionalnemu kmetijstvu, ki varčuje z delom. Delo v kmetijstvu velja za težko in nepriljubljeno, zato naj bi v tem sektorju delalo čim manj ljudi. Hkrati bi še naprej uporabljali gnojila in pesticide, ki pa so izjemno odvisni od fosilnih goriv. Kmetijstvo je področje mojih raziskav in mislim, da je ideja, da zgolj prevzamemo kapitalistični model kmetovanja, napačna. Potrebujemo drugačen model kmetijske proizvodnje, lahko se zgledujemo po agroekologiji avtohtonih skupnostih globalnega juga, kjer je v proizvodnjo hrane vključenih več ljudi, a je odpornejša na podnebne spremembe in še vedno zagotavlja velik pridelek. Ne povzroča visokih emisij toplogrednih plinov, temveč jih celo zmanjšuje. Bolj je občutljiva za lokalne posebnosti. Težava ekomodernizma je torej v tem, da misli, da bomo problem rešili le tako, da lastništvo prepustimo delavcem.« Možnosti za rešitev problemov torej so, a ne vemo, kdo in kako bi jih lahko uveljavil.

Izbrani dogodki

Kateri so »naj« dogodki v zadnjem času? Omenil bi štiri: zmaga levega bloka nad skrajno desnim na izrednih parlamentarnih volitvah v Franciji, zmaga laburistov nad konservativci na volitvah v Združenem kraljestvu, zmaga Španije na evropskem prvenstvu v nogometu, atentat na »slovenskega zeta« Donalda Trumpa, ki mu dobro kaže, da še enkrat postane predsednik ZDA …