Pred izložbo Savnikove trgovine

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 15. julij 2024 / 11:27

Ko sva bili še čisto majhni (8)

V mesto iz Predtrga ni­smo pogosto hodili. Či­sto blizu Fajfarjevih je bila v Tevževi hiši trgovina Jager. Gospod Jager je imel vse, kar se je lahko dobilo na karte. Samo ob nedeljah smo šli skozi mesto k maši. V tistih časih na »Placu« ni bilo prometa, zato nama je stara mama dovolila, da sva po maši lahko sami tekli od cerkve do Savnika. Tam sva morali počakati staro mamo, ki je bila bolj počasna. Vedno sva si ogledali izložbe, nato pa sedli na stopnišče in pridno čakali. Neko nedeljo pa so naju pritegnile fotografije, ki so bile v izložbi pri vhodu trgovine. Ena izmed fotografij, ki je bila precej velika, naju je razveselila, čeprav slik nisva razumeli. Slika je prikazovala gorečo hišo, okrog katere so stali vojaki. Ne vem, zakaj nama je bila slika tako smešna. Prijeli sva se za roke, se veselo zazibali v taktu in glasno zapeli:

»Še nkol se nismo tolk smejal, kje bajta pogoreva, Nemci so okrog bezlal, pa repke u luft vihal.«

Pesem sva ponovili še enkrat in se zibali tako, da so najine kitke vihrale sem in tja. Dobili sva tudi nekaj poslušalcev. Stara mama, ki je zaslišala najino petje, je pospešila korak, naju prijela za roke in potiho rekla, da ne smeva peti te pesmi. Stara mama se nama je zdela zelo huda, zato sva jo ucvrli po Žanovem klancu navzdol, naravnost v kuhinjo na klop. Staremu atu sva povedali, da je stara mama zelo huda, ker sva peli pesmico. Potem pa je z nama, ko sva stali na klopi ob oknu, zapel pesmico, vendar nekoliko drugače:

»Še nkol se nismo tolk smejal, kje bajta pogoreva, ščurki so okrog bezlal, pa repke u luft vihal ...«

Jaz nisem pela tako korajžno kot pred Savnikovo trgovino. S strahom sem opazovala omaro z orodjem, kjer so domovali ščurki. Bala sem se, da bi me slišali in prilezli iz predala.

Najino nedeljsko pot od cerkve do doma so spremenili. Nič več nismo hodili čez Plac, temveč vedno mimo Lectarja in Firzagerja po Žanovem klancu v Graben. Nikdar več naju niso pustili same, vedno so naju držali za roke, ko smo šli skozi mesto. Morali sva biti čim manj opazni. Graben, Predtrg in predtrški travniki so bili najino zavetišče.

(Se nadaljuje)