Petje se jim je vtisnilo v srce

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. julij 2024 / 06:50

Kljub številnim uspehom so Fantje s Praprotna, ki jih je še posebej zaznamovalo skoraj pol stoletja trajajoče sodelovanje z Lojzetom Slakom, ostali skromni, poudarja Andrej Bergant, edini še živeči ustanovni član legendarne pevske zasedbe. »Če bi se prevzeli, bi verjetno že po nekaj letih propadli.«

Začetki Fantov s Praprotna segajo v leto 1956, ko so mladi pevci iz Selške doline prvič javno nastopili na šolski proslavi na Bukovici. »Pevovodja Franc Potočnik nas je zbral najstnike, stare od 16 do 18 let. Štiriglasno petje nas je vse tako prevzelo, se nam vtisnilo v srce in dušo, da se mu nismo mogli odpovedati. Podobno kot kadilec ne more nehati kaditi, tudi mi nismo mogli nehati peti. Šele smrt je to ustavila,« je slikovito opisal Andrej Bergant, ki je pri 85 letih edini še živeči ustanovni član legendarnih Fantov s Praprotna. Za življenjsko delo na glasbenem in gospodarskem področju ga je Občina Železniki nedavno razglasila za častnega občana. »Ponosen sem, da sem to doživel, žal pokojnim Fantom s Praprotna to ni bilo dano,« je poudaril Bergant. Poleg njega so bili ustanovni člani še Jože Šifrar, Janez Habjan, Janez Kalan in Janez Dolenc.

Pod imenom Fantje s Praprotna so prvič nastopili leta 1962 na prireditvi Pokaži, kaj znaš v Železnikih, kjer jih je občinstvo toplo sprejelo. Leta 1963 jih je pevovodja Franc Potočnik prijavil na tekmovanje v oddajo Pokaži, kaj znaš na Radio Ljubljana. Uvrstili so se v finalno oddajo in spomladi leta 1964 zmagali. Za nagrado so prejeli snemanje za arhiv Radia Ljubljana. Posneli so dvanajst pesmi vključno s pesmijo Selška dolina, za katero je besedilo napisal Bergant, melodijo pa Potočnik. V finalni oddaji so navdušili tudi Lojzeta Slaka in tako so od leta 1964 pevsko pot nadaljevali v njegovem ansamblu. Prvi javni koncerti Tria Lojzeta Slaka s Fanti s Praprotna so bili leta 1965 prav v Selški dolini. Sodelovali so vse do Slakove smrti leta 2011 in za seboj pustili bogato zapuščino: ustvarili so 531 skladb, 58 albumov in 33 notnih zvezkov.

Za njimi je na tisoče nastopov. Navduševali so po vsej Sloveniji in Evropi, za seboj imajo tudi odmevne turneje. Na prvo po ZDA in Kanadi so se odpravili leta 1970. Bergant se je spominja takole: »To je bilo doživetje, kakršnega si nismo mogli predstavljati niti v najbolj norih sanjah. Kako so nas in našo pesem sprejeli rojaki … Aplavzi, solze, navdušenje, ki so sledili našim nastopom, od prvega do zadnjega, to je bilo nepopisno.«

Sodelovanje s Slakom je življenja Fantov s Praprotna korenito zaznamovalo. »Slak je stalno ustvarjal nove pesmi: posneli smo jih tudi po 25 na leto, kar je bilo ob službenih obveznostih veliko,« se spominja Bergant. Njihovi nastopi ob koncih tedna, že od četrtkov dalje, so bili razprodani po eno leto in več vnaprej, ob nedeljah pa so včasih izvedli tudi po pet različnih. Kot nam je zaupal Bergant, je med njegovimi najljubšimi pesmimi zagotovo Čebelar. Zapeli so ga ničkolikokrat, na veselicah tudi po dva- ali trikrat.

»Vedno se nam je odpiralo nekaj novega, na pet let smo odhajali na turneje, nastopali smo v večjih in še bolj zanimivih dvoranah. In povsod sta bila veselje in uspeh. A če mi ne bi bili posebni ljudje: skromni, doma z dežele, bi se tako prevzeli, da bi verjetno že po nekaj letih propadli, tako pa smo samo delali in delali.«

Čeprav so Fantje s Praprotna ogromno potovali po Sloveniji in svetu, na domače kraje niso pozabili. Bergant se je v Selško dolino vračal tudi službeno, saj je imel priložnost v Elektru Gorenjska trasirati daljnovod v Železnike. Že več kot 50 let sicer živi v Kranju. »Kljub temu sem Selško dolino vseskozi spremljal, posebno Železnike. Kakšen napredek. Industrija je vrhunska. Kljub krizam, ki smo jih doživljali po osamosvojitvi, so v Železnikih vse lepo izpeljali in napredovali. In dolina postaja bogata, ne samo finančno, ampak tudi po znanju, stavbarstvu in cestah. Kaj ni to lepo? Kaj ne bi rad hodil nazaj v Selško dolino!«