Čakajoč na mamico
Ko sva bili še čisto majhni (6)
Skrb za naju sta prevzela stara starša. Pomagala jima je teta Rezka, ki se je z »Arbeitsdiensta« v Beljaku na prošnjo staršev vrnila domov. Dopoldne je služila pri družini šolskega ravnatelja, pozno popoldne pa se je vračala domov in poskrbela za naju. Dopoldne je prihajala k nam teta Fani, ki se je ukvarjala predvsem z mojo dvojčico, sestrico Marico, ki je bila bolj prilagodljiva in prijaznejša od mene. Jaz sem bila preveč svojeglava, trmasta in zamerljiva. Pogosto sem zahtevala svojo mamo in veliko jokala. Rekli so mi »jokica« in mi očitali, da jočem za prazen nič.
Ob slabem vremenu in v zimskem času sem prebila večino časa na klopi ob kuhinjskem oknu. Skozi okno sem lahko videla vsakogar, ki je prihajal iz mesta v Predtrg. Po Beki je hodilo veliko ljudi iz okoliških vasi v mesto. Bila sem prilepljena na klop in čakala mamico. Od tedaj ko sem iz radovednosti odprla predal omarice pri zaboju za drva, sem se bala stopiti s klopi na tla. Iz predala, kjer je imel stari ata različno orodje, so primrgoleli veliki črni ščurki. Te golazni sem se zelo bala. Stari starši so me od takrat dalje brez strahu lahko pustili v kuhinji, le na ščurke so me morali spomniti ...
Na klopi in okenski polici, kjer sem preživljala večji del zimskih dni, ni bilo veliko zanimivega. Spominjam se majhnega ogledala, za katerega sva se s sestro dvojčico večkrat sprli. Ogledalo je bilo moja najljubša igrača. Zelo rada sem se ogledovala in zelo všeč so mi bile moje dolge kitke. Ko sem se povsem nagledala, sem ga pričela čistiti. Popljuvala sem po njem, morala pa sem se zelo truditi, da sem nabrala dovolj sline, in ga z robom svoje obleke dodobra obrisala. Domišljala sem si, da lahko v ogledalu zagledam svojo mamico. Stara mama je bila huda, če sva se preveč gledali v »špegu«, še posebno takrat, ko sva se zanj sprli. Svarila naju je, da se nama bo pokazal hudič, če se bova preveč gledali. Trmasta kot sem bila, sem lahko dolgo nepremično strmela v ogledalo, kajti zelo rada bi zagledala hudiča. Naveličana vsega sem na koncu videla le svoj objokani obraz, saj sem z jokom in cepetanjem zahtevala svojo mamico. Veliko sem bila sama, kajti sestrica Marica je pogosto odhajala s teto Fani na sprehode in razne obiske. »Z dvema bi imela preveč dela,« se je vedno opravičila, ker sem morala ostati doma na kuhinjski klopi.
Zima je, mamice pa še ni ...
Spominjam se hude zime, ko je zapadlo veliko snega. Ob oknu sem opazovala, kako so odrasli odvažali sneg v Graben. Bilo ga je toliko, da so kupi segali do mostu. Večji sosedovi otroci, predvsem fantje, so zgradili pravi snežni bunker. Tudi nama so ga razkazali. Bolj zabavno je bilo sankanje. Sankali sva se od Jagra in od Vorneža do Grabna. Ne spominjam se dobro, kdo je bil z nama, mislim pa, da je bila ena izmed Prešernovih deklet. Sankanje pa ni dolgo trajalo, ker so odrasli pred svojimi hišami nasuli pepel, da pešcem ne bi drselo.