Bila sem poštena ženska, pa takšna smola!
Sem sploh kaj naredila prav, 2. del
Ko je šla hčerka na svoje, je Romana v veliki hiši, na pol izdelani, ki jo je podedovala po Malki, ostala sama.
»Dobrotnici sem zelo hvaležna, da me je vzela k sebi. 'Namesto odpustkov za v nebesa,' je dejala. Bilo pa je težko živeti z njo. Moža so ji med vojno ubili, eden od sinov je naredil samomor, drugi pa se je odselil in se ni vračal domov. Malka se je z njegovo ženo bolj slabo razumela. Kakšen dan je bila dobra kot kruh, spet drugič se je drla name za prazen nič.
Je pa hišo, potem ko sem vrsto let skrbela zanjo, prepisala name, s čimer se je strinjal tudi njen sin. Zahteval je le manjšo denarno odškodnino, ki sem mu jo izplačevala dvanajst let. Nekdo drug bi hišo takoj podrl, ker je bila na pol izdelana, meni pa je pomenila dom.
V službi se je začel okoli mene smukati sodelavec. Bil je vdovec, a dvanajst let mlajši. Pri skoraj 43 letih sem leta 1985 zanosila in rodila še eno hčerko. Ker je postal prijatelj zelo nasilen do mene, sem se s težkim srcem odpovedala še eni parceli, da sem ga na ta način izplačala, ker se ga sicer nisem mogla znebiti. Žal so bili policisti pri nas še naprej stalnica, saj mi je vsakič, ko se ga je napil, prišel grozit.
Z drugo hčerko nisem imela takšne sreče kot s prvo. Bila je precej 'lumparska', pustila je šolo, se potepala ali pa vlačila moške v hišo, da so popivali in razgrajali. Če je le mogla, me je tudi okradla. Kako naj jo vzgajam, ko še sebe nisem mogla?
Pri 53 letih sem se potem upokojila. Pokojnina, ki sem jo dobivala, ni bila ne za živeti ne za umreti. Poleti sem pomagala na bližnji kmetiji, kjer je po moževi smrti zagospodarila njegova žena. Dobro sva se razumeli, tudi pomagali sva si. Le ljudje so se iz naju norčevali, češ kmetija bo propadla, ker imata dve babi vajeti v rokah. Ni propadla, si je pa lastnica kmetije našla novega partnerja, ki me ni maral.
Potem sem začela čistiti sanitarije na Petrolu in v nekaterih gostilnah, a spet za drobiž. Že tako in tako so me slabo plačali, kar pa sem dobila na žiro račun, mi je obdavčila še država.
Kmalu po mojem šestdesetem rojstnem dnevu je hči privlekla domov Senada, ki je bil precej starejši od nje. Zgodba se je razpletla tako, da je ostal pri meni, hčerka pa se je besna in užaljena odselila. Senad je imel doma družino, in ker sem bila dobrega srca, sem mu vsak mesec dala nekaj denarja, da ga je poslal otrokom.
Potem pa me je pustilo na cedilu zdravje. Napadi žolčnih kamnov so bili tako hudi, da sem mislila, da se mi bo zmešalo. Kar deset dni sem bila v bolnišnici. Ko sem se vrnila domov, sem bila preveč slabotna, da bi skrbela zase. Pa je Senad poklical na pomoč svojo ženo. Prišla je s tremi mlajšimi otroki. Hitro so zagospodarili po hiši. Nekoč je prišla na obisk najstarejša hči. Kazalo je, da je sploh ne bodo spustili skozi vrata. Spet so začeli prihajati policisti in trajalo je skoraj dve leti, preden sem se jih ob pomoči zeta, ki je bil odvetnik, znebila.
Takrat mi je starejša hčerka odločno zabičala, da je zdaj pa konec s pobiranjem 'dedcev' po cesti. Prikimala sem, ker sem se ji bala reči, da tega že prej ne bi počela, če bi pogosteje prihajala na obiske.
Ko so mi pri 76 letih v Valdoltri menjali kolke, sem tam spoznala Valterja. Prihajal je na obiske k svoji mami. Malo pred zimo sem privolila, da se oba z mamo preselita k meni. Zelo mi je bil hvaležen, omenil je, da bosta z mamo zaradi moje dobrote prihranila za kurjavo. Kakšen teden je še šlo, potem pa sta si obiskovalca začela domišljati, da sta onadva gospodarja v hiši. Postala sta nasilna.
Kaj točno se je usodnega dne zgodilo, se ne spomnim, kajti po tem, ko sta – izmenično – z mojo glavo butala ob zid, sem izgubila zavest. Tega sta se ustrašila, prepričana sta bila, da me je pobralo, zato sta v paniki zmetala svoje stvari v kovček in zbežala. Kasneje se je izkazalo, da sploh nista bila mati in sin, ampak par, ki je obilo izkoriščal naivne ženske.
O tem dogodku so pisali tudi novinarji. Tako me je bilo sram, da nisem pomolila nosu iz hiše. Spraševala sem se, kako je mogoče, da se poštene ženske, kakršna sem bila, ki je za povrh tudi veliko trpela, drži takšna smola.
Nekoč sem dobila na Facebooku od neke Elizabete pretresljivo pismo, da umira za rakom, da potrebuje nekoga, ki bi mu podarila svoje premoženje. Ženska se mi je v dno srca zasmilila. Navezali sva stike in četudi mi je ženska odgovarjala v polomljeni slovenščini, me ni motilo, saj je bila tudi moja slovnica na precej majavih nogah.
Potem mi je Elizabeta predlagala, naj ji nakažem 10.000 evrov, da bo imela za stroške okoli prepisa. 'Kje naj jih dobim?!' sem se spraševala.
A Elizabeta me je 'žicala' še naprej. Zmanjkalo mi je denarja, edina vredna stvar, ki sem jo imela, je bila hiša. Na mojo smolo je bila na njej 'plomba' zaradi najmlajše hčerke. Ko je bila ta v norih letih, je zet hišo zavaroval pred njo tako, da bi morala pri morebitni prodaji prispevati svoj podpis tudi Tinka.
Potem je posegla vmes usoda. Računalnik je napadel virus, bila sem prisiljena za pomoč prositi zeta. Ta je hitro odkril nevarno korespondenco med taščo in neko Elizabeto na Facebooku.
Zadevo so dobili v roke kriminalisti. Znašla sem se pod težko ploho hudih hčerkinih obtožb, ki jih sploh nisem razumela. Kar malo sem bila jezna nanjo, saj sem bila prepričana, da mi je nalašč preprečila, da bi zadnja leta življenja preživela z bogato dediščino.«